John Corigliano

Mr. Tambourine Man

John Corigliano je svetovno uveljavljen ameriški skladatelj z italijanskimi koreninami. Med več priznanji, ki jih je prejel za svoje delo, verjetno najbolj izstopa Pulitzerjeva nagrada, ki jo je leta 2001 prejel za drugo simfonijo, letos pa je za cikel pesmi Mr. Tambourine Man: Seven Poems of Bob Dylan prejel grammyja v kategoriji najboljše sodobno klasično delo.

Rodil se je leta 1938 v glasbeni družini iz Brooklyna v New Yorku. Njegov oče, John Corigliano st., je bil več kot dvajset let koncertni mojster newyorškega simfoničnega orkestra, mati pa je bila pianistka. Zanimivo je, da je od leta 1987 do 1990 deloval kot composer-in-residence znotraj chicaškega simfoničnega orkestra. Corigliana lahko uvrstimo za naslednika skladateljev, kot sta bila Aaron Copland in Samuel Barber. Slednji je široki publiki znan predvsem po svojem Adagiu za godalni orkester, ki ga poznamo iz raznih filmov v številnih obdelavah in predelavah. Nekateri Coriglianovi ameriški sodobniki pa so Charles Wuorinen, minimalist Phillip Glass, John Adams, William Bolcom, Paul Moravec in Steven Stucky. Glasbo slednjega smo lahko slišali tudi v Ljubljani leta 2006, ko je orkester Slovenske filharmonije izvedel njegovo skladbo z naslovom Son et Lumière (Zvok in svetloba). Coriglianova glasba lahko na prvi pogled deluje nekoliko konservativno. Tak vtis daje zaradi ohranjanja klasičnih oblik, kot sta simfonija in koncert, pa tudi zato, ker ni toliko atonalna, kot bi kdo sprva pričakoval. Skladatelj je nase prvič opozoril pri šestindvajsetih letih, ko je na tekmovanju komornih del v italijanskem Spoletu prejel prvo nagrado za Sonato za violino in klavir. Kasneje je dobil naročila orkestrov za več del, med katerimi so nastala: koncerta za klarinet in oboo, Fantazija na ostinato, Promenade Overture, Poem in October, koralna simfonija Dylan Thomas Triology, ki je nastajala kar šestnajst let, in med drugim že zgoraj omenjena Simfonija št. 2. Piše tudi glasbo za filme, prispeval jo je za: Altered States, Revolution in Red Violin. Za slednja je bil tudi nagrajen, za Revolution leta 1985, 2000. pa še za Red Violin. Princip nastajanja glasbe za film Red Violin je posebno zanimiv. Corigliano jo je moral spisati, še preden je bil film posnet, kar je neobičajno. To je bilo potrebno zato, ker je v filmu veliko kadrov, kjer se večkrat jasno vidi violinistova roka, ki je seveda morala biti usklajena z godbo. Glasbo iz omenjenega filma je uporabil tudi kot podlago za deli Red violin Caprices in Koncert za violino in orkester, ki ga je napisal za svetovno uveljavljenega violinista, Joshuo Bella. Koncert v prvem stavku zajema glasbeni material filma, naslednji trije stavki so samostojni in neodvisni. Kljub temu pa vsak od njih vsebuje elemente, ki se subtilno povezujejo z glasbo za film. Corigliano pravi, da goji prav poseben odnos do svojega prvega violinskega koncerta, pa tudi do violine kot inštrumenta, predvsem zaradi očetovega vpliva; njemu je koncert tudi posvečen.

Kljub temu da se skladatelj ukvarja predvsem s klasiko, je nekako povezan tudi z Bobom Dylanom. Leta 2000 je predelal sedem njegovih pesmi za ženski sopran in klavir. Njegove pesmi so bolj ali manj znani glasbeniki sicer že predelali v razne zvrsti, od reggaeja, popa, gospela, jazza (na primer Stan Getz), r'n'b-ja do rocka, za simfonični orkester in glas itd. Skladbe so bile večinoma predelane tako, da so aranžerji preoblikovali delo v določeno zvrst, znotraj tega pa pesmi niso zadržale le besedila, ampak tudi melodično linijo in harmonsko strukturo. Tokrat ne gre le za običajno predelavo, saj skladatelj ni obdržal ne melodije ne harmonske strukture, ohranil je le besedila. Corigliano je uporabil zgolj Dylanove tekste. Tako ne gre več za predelavo ustvarjalčevih pesmi, ampak bolj za njihovo ponovno uglasbitev. Podobno, vendar po svoje, je Philip Glass uglasbil del pesmi iz Cohenove zbirke Book of Longing (Knjiga hrepenenja) in cikel tudi tako poimenoval.

Corigliano je v delu Mr. Tambourine Man: Seven Poems of Bob Dylan uglasbil sedem skrbno izbranih pesmi. Delo je začelo nastajati, ko je leta 2000 dobil naročilo Carnegie Halla za uglasbitev cikla pesmi ameriškega pesnika za recital sopranistke Sylive McNair. Ker je iskal skladbe, ki naslavljajo tako tiste, ki berejo poezijo, in tiste, ki je ne, mu je prijatelj svetoval tekste Boba Dylana, kantavtorja, pesnika iz šestdesetih let, o katerem je že večkrat slišal od drugih, vendar, kot pravi sam, ga ni nikoli poslušal. Kar se zdi nekoliko nenavadno, glede na Dylanovo vsesplošno razpoznavnost in njegove izrazne ter interpretacijske sposobnosti, ki bi lahko zanimale tudi skladatelja klasike. Vsekakor so Dylanove interpretacije vrhunske, vsakič drugačne; a Dylan ni le glasbenik in Corigliano ga je tokrat osvetlil z bolj pesniške strani. Delo je sprva napisal za glas in klavir v maniri samospeva, ga leta 2004 priredil za ozvočen sopran in orkester, 2008. pa je pod okriljem založbe Naxos izšel še posnetek cikla v izvedbi sopranistke Hile Plitman in simfoničnega orkestra iz Buffala.Za interpretacijo je bila pevka nominirana za grammyja. Pri verziji z orkestrsko spremljavo je zanimiva skladateljeva oznaka, naj bo ženski sopran ozvočen. Tako je pevka lažje primerljiva z glasnostjo simfoničnega orkestra. Ta oznaka je partituri dodana le iz želje po večji razločnosti in razumljivosti besedila, ki se skladatelju zdi še posebno pomembna pri uglasbitvi Dylanovih pesmi. Z zelo natančno dodelano artikulacijo in dinamiko soprana je poudarjal dele teksta, ki jih je želel bolj izpostaviti ali pa jih le ločiti med seboj. Z orkestrsko verzijo je pridobil še dodatno polje, kjer je lahko eksperimentiral in se igral z barvami, ki jih lahko prinese orkester, da ustvari atmosfero, polno najrazličnejših odtenkov. Kot je povedal v intervjuju, je želel s pevsko linijo soprana in z barvami orkestra pričarati vzdušja, kakršna doživlja sam ob branju tekstov. Skozi cikel je čutiti lok, ki povezuje posamezne skladbe v celoto. Začne se z uvodno, sicer energično in sprememb polno skladbo Mr. Tambourine Man. Nadaljuje se z Clothes Line, Blowin' in The Wind in po skladateljevih besedah doseže vrh z Masters of War. Sledijo še All Along the Watchtower in Chimes of Freedom. Cikel se spevno sklene s koralno melodijo, ki je podprta z intimno, pritajeno orkestrsko spremljavo. Delo tu in tam zveni filmsko, včasih z dolgimi, visokimi, počasnimi linijami violin, ki prinesejo občutek nekakšne stagnacije, spet drugič s tematikami, ki spominjajo na atmosfero Marsa, prvega stavka iz Holstove suite Planeti, ustvarja bolj težko vzdušje. Delo pomeni posebno doživetje za poslušalce, ki poznajo glasbo Boba Dylana in jo oziroma njegove tekste skozi Coriglianove uglasbitve slišijo in dojamejo v popolnoma drugačni luči.

Slovenska publika je imela v zadnjem času priložnost slišati njegov Koncert za klarinet in orkester, napisan leta 1977, ko ga je lani v izjemni interpretaciji zaigral klarinetist Mate Bekavac. Morda se bo delo Johna Corigliana v bližnji prihodnosti pojavilo še na katerem slovenskem odru.

Matija Strniša