Letnik: 2009 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Varja Velikonja

Jarboe

Temna boginja rocka

Vsak glasbeni izdelek vsestranske umetnice, glasbenice in performerke Jarboe pomeni hkrati sočasno raziskovanje njenih zvočnih pokrajin in avtentično zlitje z njenim miselnim horizontom. Najnovejši album Mahakali dobesedno fizično in psihično udari nič hudega slutečega poslušalca.

Zadostujeta le ščepec empatije in pozornosti in nagrajeni boste z zvočno eksperimentalnim raziskovanjem par excellence. Priporočam.

Prihodnost, kot nam jo izkriči Jarboe, je v bistvu le verno nadaljevanje svojske glasbene poti in človeške vizije, ki jo umetnica zapisuje že več kot petindvajset let. Na naših odrih smo jo imeli priložnost videti v eni najboljših alterrockovskih skupin Swans, pred leti je gostovala v Ljubljani tudi samostojno. Decembra lani sva poklepetali po elektronski pošti; o vsem mogočem, največ pa seveda o albumu Mahakali.

Dobeseden prevod besede Mahakali je boginja Kali. Na albumu si med drugim zapisala: First there was darkness / From which came strength. (Kali Lamentation 2) Zakaj Mahakali, gre zgolj za metaforo, način življenja ali preprosto življenjski manifest?

Album označuje popotovanje povsem notranjega raziskovanja umetnice, po drugi strani pa naslavlja največjo sliko vojne, okoljskega nemira, duhovnega opustošenja, bolezni in strukturnega kolapsa. Mahakali vključujem tudi zato, da utelesim njen simbolizem, recimo tisti o času in spremembi, vodilna tema je namreč o globalnem preobratu in kaosu. »The elements, they are overthrown!« Podobno kot v zgodnji pesmi Mother Father na albumu The Great Annihilator benda Swans sem bila tudi tokrat prenašalka Kaline energije.

Kako si komponirala pesmi na albumu? Je bila najprej ideja, besedilo ali melodija? Kako si vključevala vse krike in šume, ki ustvarjajo povsem sublimno in surrealistično domišljijsko atmosfero? Je konceptu sledila prosta pot domišljiji, ki je vodila h glasbenemu raziskovanju brez primere?

V moji hiši se je znotraj magičnega kroga stopnic pretakala energija, demonski glasovi duhov so prodrli skozi in sama sem z obešenim mikrofonom nad krogom začela snemati. Tako je nastajala večina glasbe in glasov. Louise Nevelson je nekoč rekla: »Mislim, da večina umetnikov ustvarja iz obupa. Bistvo kreacije ni v nastopajočem sijaju navzven, temveč gre za bolečo in težko iskanje znotraj.«

Ploščo prežema globok misticizem, gre za povsem notranje življenjsko popotovanje. Gradila si okoli tem življenja, moči, temnih strani duše, kontrole, omejevanj in destrukcije. Lahko jo razumemo tudi kot kritiko družbe in okolja. Gre torej za ponotranjenost ali si preprosto ujela tudi kruto realnost trenutka?

V bistvu je to zapis sevajočih energij, ki so prehajale skozi mene kot odgovor, da se odprem glasovom globalnega preobrata.

Zanimivo, da si že pred leti v pogovoru z Andreo Juno omenila Mahakali, rekoč, da jo vizualiziraš, da je kot tvoja besna zaščitnica. Ali te je zanimanje za budizem napeljalo tudi k Mahakali?

Študiram tako zen kot tibetanski budizem, hinduizem in kabalo. V življenju se vrata odprejo tam, kjer se energija kultivira, razvija, le odprt prenašalec moraš biti.

Album je emotivnim eskapadam navkljub zasnovan konceptualno in deluje izredno dramsko z nosilno žensko vlogo. Ali je prihodnost ženska, kaj meniš?

Ja, teater je del mojega besednjaka, aspekt vsega pravzaprav. Na tem specifičnem albumu sem nekako tudi povsem brez spola, popolno utelešenje demonske ali celo angelske energije. Ne navezujem se na fizično obliko, vse skupaj vidim bolj kot stroj, ki je narejen iz mesa in krvi in ga lahko uporabljam.

Vokali na albumu so preprosto osupljivi. Nič novega za vse tiste, ki tvoje glasovne akrobacije spremljamo od Swansov naprej in dalje v sodelovanju s skupino Neurosis. Zdi se mi, da si tokrat stopila še korak naprej. Kako ob vsem tem (po)skrbiš za svoje grlo?

Hvala! Pri uporabi glasu se mi zdi bistveno, da prenesem ranljivost, točko zloma. Zato tudi vedno raje uporabim nepopolne posnetke. Rada imam, da poslušalec sliši vse zvoke ust in surove emocije. V mojem doslej posnetem delu sem uporabila posnetke, ki so poškodovani, ki imajo razpoke, to se mi zdi perfektno. Vzeto po japonski estetiki wabi sabi, lepoti razkroja in škode. To estetiko lahko vidiš v načinu, kako sem opremila svoj dom, v oblačilih, ki jih imam rada, in seveda v glasbi. Tako ohranim napake, ki jih glasbeniki naredijo, obdržim feedback in distorzijo. V skladbi The House Of Void sem namenoma pustila in uporabila popačen in razvlečen vokal in kitare.

Kar pa se tiče komentarjev o mojem glasu in vokalnih zmožnostih − v eni od verzij pesmi The Mouth Of Flames uporabljam svoj najvišji sopran in drugič povsem jazzovski glas. Aktualne besede so mišljene kot Mahakalino petje. Na vsak način pa je izbira vokalnih stilov Jarboe z usti gorečih plamenov.

Tvoji nastopi slovijo po izredni vizualno-emocionalni naravi, so na meji teatra, recimo. Album je plod sodelovanja s številnimi glasbeniki, tu so Philip Anselmo, Atilla Csihar, Josh Graham itd. Kako ti bo uspelo zbrati glasbenike za nastope v živo? Kdaj načrtuješ turnejo in promocijo?

Uspelo mi je zbrati zelo dobro skupino ustvarjalcev, seveda bodo ti nastopi drugačni od posnetih verzij. Z mano bodo pianist, kitarist, bobnar in basist Cedric Victor. Cedric igra tudi na albumu, napisal pa je še besedilo za Kali Lamentations. Rodil se je v Indiji, zdaj živi v New Yorku, na Manhattnu, praktično v isti soseščini, kjer sem živela, ko sem bila še pri skupini Swans. Za turnejo se bomo pripravljali prav v New Yorku, Evropo načrtujemo v maju in juniju 2009. Pravkar sem potrdila nastop na junijskem festivalu Hellfest v Franciji.

Glasbeno deluješ že od leta 1984, samostojno nekoč pa tudi v skupini Swans. Kako različni so kreativni procesi, ko si ujet v delo skupine ali ko deluješ samostojno?

Nekateri mi pravijo, da sem doživela več sodelovanj od vseh živečih umetnikov danes! Skrivnost leži morda v tem, da nikoli ne vežem lastnega ega tako, da bi povsem kontrolirala glasbo. Muzika je živa stvar, zato moraš biti za delovanje ali zgolj sodelovanje v skupni prilagodljiv in nikakor rigiden. Stvari niso nič drugačne niti takrat, ko delam samostojno. Namesto da forsiram stvari, glasbi enostavno pustim, da pride skozme. Steve Von Till (Neurosis) je nekoč rekel: »Jarboe občuti glasbo, bolj globoko kot kdor koli.« Mogoče leži ključ resnično v tem, da pride glasba skozi tebe in ne označena od tebe.

Koliko se je v teh 24 letih spremenil tvoj odnos do tega posla in obratno? Bi danes mogoče sprejela kompromise, ki si jih na začetku poti zavračala? Bi prodala svojo glasbo na primer za reklamo?

Da, za reklamo ali film. Pred leti sem skomponirala pesem z naslovom One Thousand Years (Michael Gira je napisal besedilo, čeprav je bila zgodba o vampirju moj originalni osnutek z besedami vred), ki je bila namenjena za film Anne Rice Vampire. Toda izbrana je bila pesem skupine Eurythmics. Pred kratkim sem napisala glasbo za igro, imenovano The Path. Glas sem posodila tudi v risanem filmu The Venture Brothers pri Cartoon Network/Adult Swim pri ameriški kabelski televiziji. Glede komercialne rabe nimam nobenih zadržkov. Kar pa se tiče običajev in navad glasbenega posla − zdi se mi, da šele zdaj v bistvu vidim stvari take, kot so, in lahko rečem, da z njimi nekako sočustvujem. Stvari se spreminjajo. Umetnik (in tukaj govorim samo v svojem imenu) paberkuje tako, kot hočejo založbe. V bistvu nimam izbire. To počenjam zato, ker je to delo, ki ga opravljam.

Ali založbe delujejo enako? Trenutno sem odločena, da bom nadaljevala delo s podporo glasbenega posla ali založb ali brez nje. Vsak umetnik sanja o tem, da bi njegovo delo doseglo čim širši krog ljudi. Lahko rečem le to, da če bi bila glasba z albuma Mahakali na primer soundtrack nekega velikega filma, recimo grozljivke, bi tako pridobila bistveno večjo množico. Ta dogodek bi me potem uvrstil v kategorijo, ki je veliko večja, kot sta kultna in underground, v katerih sem po vsej verjetnosti zdaj. Mehanizmi takega načina odpiranja vrat v karieri ostajajo še vedno misterij zame, kljub temu da poznam veliko visoko kotiranih ljudi iz Hollywooda in veliko rockovskih zvezdnikov. Vse to v bistvu preigravam v pesmi Volcano. Ena izmed vrstic gre tako: »You left a stain where you have kneeled. But Collie, you're still invisible!« Ja, uporabila sem ime kosmatinca, collie. Klečati, krvaveti, ostati neviden. Nevidnost. Delovati znotraj vakuuma.

Zdi se mi, da je tvoja glasba še danes veliko bolj swanovska kot tista, ki jo danes ustvarja Michael Gira s skupino Angels Of Lights. Kaj meniš?

Delovni naslov produkcije za album Mahakali je bil labodji otrok; mislim, da je to odgovor na vprašanje. Tudi prva pesem skuša replicirati mojo izkušnjo, kako Jarboe živi Swans. Pri pesmi je sodeloval celo ustanovni bobnar te skupine.

Ali je bil razhod z Michaelom tisti prepotreben korak, da se kot umetnica dokončno dokažeš, da stopiš po lastni, notranji, umetniški poti, se v celoti razviješ in razviješ neskončne zmožnosti in talente?

V bistvu sem vedno delala samostojno, saj sem takrat, ko sem bila pri Swans in potem z Michaelom, naredila kar nekaj solističnih plošč. Album Anhedoniac je oseben komentar življenja z njim in v skupini. Ničesar nisem zamolčala, vse, kar sem imela povedati, sem izrazila s tem albumom. Ljudem lahko samo predlagam, da ga poslušajo in raziščejo, če jih v tem kontekstu zanima odgovor na tvoje vprašanje. Originalna izdaja, ki pa žal ni prišla do trgovin, je imela na naslovnici mojo zelo nazorno grafično podobo, s posebni poudarkom na vagini; delo Richarda Kerna. Michaela je popoln umetnik, genij in do njega bom do konca življenja čutila največjo ljubezen in spoštovanje.

Notranja življenjska sila je človekov najmočnejši in najpomembnejši adut. Način tvojega razmišljanja, vedenja, kako toleranten in odprt si do sveta, pove o tebi vse. Delo in besede z najnovejšega albuma bodo gotovo koga navdihnile. Kaj meniš o tem aspektu glasbe?

Če bo Mahakali pustila vtis, je to dobro. Še posebno če to pomeni, da bo poslušalec mislil in čutil svet tako, kot sem ga skušala predstaviti sama. Številne stvari oblikujejo delo nekoga. Spomni se na besede Chucka Closa: »Inspiracija je za amaterje. Preostali delamo.« To pomeni, da si zaposlen, da delaš in ne čakaš le na navdih. Muhe inspiracije niso sestavni del ustvarjanja in rojevanja dela.

Kako ohranjaš dobro fizično kondicijo? Še vedno delaš z utežmi, plezaš?

Tečem, hodim, vadim jogo.

Kaj rada poslušaš, bereš? Priljubljeni avtorji, pisci?

V moji hiši je ena velika stena prekrita z naslovnicami knjig. Berem vsak dan. Rada imam knjige, tiste prave iz knjigarn. Nočem Kindla, ki bi bral elektronske. Knjigo preprosto rada držim v rokah in obračam strani. Berem veliko in goreče in ne omejujem se s katerim avtorjem. Vsak dan berem o zenu in druga dela o budizmu. Prebrala sem tudi vsa dela Cormaca McCarthyja in Salmona Rushdieja. Glasbene preference vključujejo nekatere black metal skupine, arije Marie Callas, določene opere, med trenutnimi cedeji na moji mizi so Pantalemion, Bloody Panda, Nachtmystium, Neurosis, A Storm Of Light, Down, Mayhem, Krallice, Moonspell.

»Zanimajo me ženske umetnice, kaj počenjajo in pravijo,« si izjavila v intervjuju. S katero umetnico si si danes blizu? Nekje sem prebrala, da sta ti všeč Susan Sontag in Georgia O'Keefe; kaj ti je všeč pri njiju?

Obe sta močni individualistki. Izpostavila še Louise Nevelson in Yoko Ono − kot primera podobnega občutka individualnosti. Danes imam stike predvsem z Julio Kent, Kris Force, Andrio Degens in Rose Kemp.

Za seboj imaš veliko dragocenih izkušenj in spominov, lastnih glasbenih in življenjskih iskanj. Nisi nikoli pomislila, da bi mogoče nekega dne vse to zapisala? Pravkar sem prebrala odlično knjigo Marianne Faithfull: Memories, Dreamsand Reflections; povsem preprost in vendar odločen ženski pogled, zelo realistično in močno. Tudi ti imaš podobno slikovito popotovanje lastnih transformacij, ki je, splošno vzeto, pomembno za vse nas, še posebno ženske. Kaj meniš?

Takoj ko končava intervju, grem kupit to knjigo! Zelo imam rada Marianne. Nekoč sva se srečali v New Yorku in dala sem ji cede Blood Women Roses. Zelo je bila prijazna in dama ima resnično veliko srce. Znala je preliti svojo življenjsko izkušnjo skozi lasten glas. Zame je njen glas postajal lepši, čim bolj trpke in grobe so bile njene življenjske situacije, na primer življenje na cesti. Je čudovit primer vrnitve na sceno, s to odprto ranljivostjo je tudi sama postajala močnejša kot kdaj prej. Šla je dobesedno skozi ogenj. In da, seveda, kar nekaj ljudi mi je že reklo, naj napišem knjigo.

Tvoja življenjska zgodba je zelo zanimiva. Ali kdaj obžaluješ katere odločitve? Kako si se spreminjala skozi desetletja in kakšne imaš izkušnje kot ženska v tem kaotičnem rockovskem poslu?

Vse te stvari obremenjujejo in dobro je, da ves ta tovor odložiš. Ugotovila sem, da je obžalovanje izguba časa in energije. Prav tako sem ugotovila, da je najbolje živeti za trenutek in delati svoje. Misli, refleksije spominov, za katere deziluzije duše pravijo, da so resnične in te definirajo, so stvari, o katerih lahko premlevaš in ti lahko povzročajo trpljenje. Ponovno sem se rodila in sem mlajša in vsak trenutek »vem« manj. Radovednost in odprtost duha sta za umetnika ključni. Kaj natančno sem jaz na koncu dneva? Ne pripisuj egu zahtev, kot jih ima štiri leta star otrok.

Pravkar si izdala novo ploščo. Kaj načrtuješ v bodoče, v kakšni glasbeni smeri nameravaš raziskovati?

Tukaj je le drobec tega, kar počnem: delam pri vseženskem glasbenem projektu z imenom AEAEA. Imam tudi glasbeni kolektiv The Sweet Meat Love And Holy Cult (ime je fraza iz moje pesnitve Ode To V). Na naslednjem albumu A Storm Of Light prispevam vokale. The Path bo izšla še letos. Gre za igrico, ki so jo razvili v Belgiji. Nastopala bom na Hellfestu 2009, album Mahakali bom promovirala poleti po Evropi, julija tudi na festivalu Supersonic v Angliji.

Varja Velikonja