Simon Reynolds

Neskončno raziskovanje

Simon Reynolds je angleški novinar, izjemen pisec in poznavalec glasbe, ki jo zadnjih 25 let obravnava s strastjo, a tudi analitično in natančno. Je avtor številnih knjig; vsaka ponuja podroben vpogled v določen žanr, obdobje, odnos, in sicer z opisom vseh ključnih izvajalcev in njihovih izdaj ter vpetjem v širši družbeni kontekst.

V prvi knjigi Blissed Out: The Raptures of Rock ljubiteljsko opisuje in akademsko pojasnjuje ključne rockovske izvajalce osemdesetih let. Zatem sta z ženo Joy Press objavila odmevno delo The Sex Revolts: Gender, Rebellion and Rock'n'Roll, v kateri se podrobno ukvarjata z razlikami v spolu v popularni glasbi. Energy Flash: A Journey Through Rave Music and Dance Culture je v splošnem priznana kot najpodrobnejša analiza in predstavitev plesne kulture s konca osemdesetih let in skozi devetdeseta (v Združenih državah nosi knjiga naslov Generation Ecstasy: Into the World of Techno and Rave Culture). Bring The Noise: 20 Years of Writing About Hip Rock and Hip Hop je zbirka številnih člankov, ki jih je Simon Reynolds pisal o spoju rocka in hip hopa. Leta 2005 objavil publikacijo Rip It Up and Start Again: Post Punk 1978−1984, ki v podrobnosti popisuje dogajanje, znano kot postpunk, in objava katere je, ne da ni posebej načrtoval, sovpadla s ponovnim širšim zanimanjem nad tem glasbenim gibanjem.

Simon je pisal in še piše za številne glasbene revije in časopise: The New York Times, The Village Voice, Spin, The Guardian, Rolling Stone, The Observer, The Wire, Mojo, Uncut. Kot se spodobi, je začel lastni fanzin in se mu ni odrekel vse do danes. Kot eruptivnemu piscu mu je pisanje recenzij in člankov za revije premalo, knjige pa so običajno zajete v določen okvir. Zato je vedno iskal dodatne ventile za sprostitev izjemne želje po pisanju o glasbi in okrog nje. Njegov Blissblog je eden najbolj branih blogov o glasbi na spletu sploh. Ker je bila tik pred izidom še ena njegova knjiga, Totally Wired (Glej rubriko Knjige), nadaljevanje Rip It Up v obliki intervjujev in esejev, je bilo razlogov za čezoceanski klic več kot dovolj.

Kaj je glavni razlog, da si se odločil napisati tako podrobno knjigo o postpunku, kot je Rip It Up? Je to zato, ker si odraščal ob njem? Običajno je namreč tako, da imamo tisto glasbo, ki smo jo poslušali kot najstniki, za najbolj razburljivo. Ima tvoja odločitev za knjigo kaj opraviti z nenadnim širšim zanimanjem za postpunk pred nekaj leti ali je šlo za naključje?

Mislim, da je postpunk ena najbolj razburljivih, ustvarjalnih, skrajnih in turbulentnih glasbenih obdobij v vsej zgodovini rocka in mladinske kulture nasploh. O tem bi bil prepričan, tudi če tega ne bi poslušal kot najstnik in študent v zgodnjih 20 letih, ko smo ljudje nasploh bolj čustveni in imamo biološko pogojeno, s hormoni gnano energijo, ki nas vznemirja. Ampak živel sem v tem obdobju, izšel sem iz tega zgodnjega navdušenja kot zvest poslušalec, zato sem posebno čustveno navezan na ta čas.

Pravzaprav me je stvar začela ponovno zanimati prav ob koncu devetdesetih let, in to zaradi vrste razlogov. Leta 1999 sem bil star 36 let in začel sem se ozirati nazaj in razmišljati o potovanju skozi glasbo, ki sem jo spremljal. Istočasno je začelo bledeti moje navdušenje nad kulturo rava, ki sem jo spremljal praktično skozi vsa devetdeseta leta. Ja, doletela me je neke vrste druga puberteta, doživljal sem podobno divje vznemirjenje okrog plesne kulture in elektronske glasbe kot prej s postpunkom. Muzika se je spreminjala in mutirala z neverjetno hitrostjo, zvoki so bili futuristični in čudaško kaotični, tudi kulturna politika rava je bila anarhična. Ko je to zbledelo, sem se globoko zamislil nad glasbo in nad vsem, kar sem investiral v spremljanje te, čemur bi lahko sledil nazaj vse tja do 1978. in 1979.

Nekje isti čas in verjetno iz istih razlogov lahko opaziš prve zametke ponovnega širšega zanimanja za postpunk. Andrew Weatherall, slavni tehno didžej, ki je bil prej globoko v punku, postpunku in industrijski glasbi, je objavil kompilacijo z naslovom 9 O’Clock Drop, ki je bila polna neke vrste postpunk plesne glasbe, ki bi jo zlahka vrtel sredi osemdesetih let v klubu Hacienda, to je klub, kjer so začeli New Order in založba Factory in ki je kasneje postal eden od rojstnih krajev rava v Veliki Britaniji. Weatherall je star približno toliko kot jaz. Ampak tudi mlajši so začeli na novo odkrivati obdobje postpunka. Imaš skupine, kot sta The Rapture in Erase Errata. Revitalizacija je s polno močjo udarila leta 2003, ko sem bil sredi pisanja, tako da ni bila poseben razlog za knjigo. Zavedal pa sem se, kaj se dogaja in da bo objava dela sovpadla s tem zanimanjem. Bal sem se, da bo tok ponehal, še preden bo knjiga zunaj, ampak ne, še vedno se dogaja in še vedno se pojavljajo skupine, navdahnjene s postpunkom, ter se odkrivajo stari posnetki na ponovnih izdajah plošč. Odlično, kajti objavil sem še eno knjigo o postpunku, nadaljevanje Rip It Up And Start Again, naslov je Totally Wired: Postpunk Interviews and Overviews.

Totally Wired je torej nadaljevanje, dodatek k Rip It Up. Ali lahko stoji kot samostojno delo?

Je nadaljevanje, ampak trudil sem se, da bi lahko stala tudi kot samostojna enota. Lahko jo prebereš in dobiš dober vpogled v tisto obdobje, ampak zagotovo funkcionira bolje, če prej prebereš Rip It Up. Pravzaprav sem imel toliko raziskanega gradiva in odličnih intervjujev, da vseh nisem mogel uvrstiti v Rip It Up, zato sem se odločil za drugi del. Intervjuji se redko prekrivajo z Rip It Up, pravzaprav sem določene stvari raje izpustil, da bi se izognil ponavljanju. Recimo, da se prekriva nekje pet odstotkov ali še manj. Na koncu knjige je kopica esejev, ki sem jih napisal, ko je bil Rip It Up že objavljen. V njih sem razvil nekatere ideje o postpunku in jih nekoliko zaostril. Stvari se v glavi pišejo kar same, tudi potem, ko sem jih že končal. Ko sem promoviral Rip It Up, sem naredil še nekaj intervjujev, kar je porodilo dodatne teorije in ideje.

V zadnjem obdobju se je pojavilo kar nekaj izvajalcev, ki se opirajo na izvirni postpunk, ampak na koncu je jasno, da je kopija le kopija, ne glede na to, kako dobra je. Ali je mogoče, da bi se postpunku danes zgodilo kaj podobnega, kaj s tako močno identiteto in vplivom?

Ne, to je praktično nemogoče. Politično-socialni, pa tudi glasbeni kontekst je drugačen; iz teh posebnih razmer je sploh lahko nastal postpunk, ki je naprej peljal v razvoj neodvisnega založništva. Skupine, ki poskušajo oponašati te bende, zgrešijo bistvo, zanikajo sam duh te glasbe, kajti postpunk se v prvi vrsti ni želel obračati nazaj. Mislim, da lahko prepoznaš različne stvari, ki se sicer le posredno dotikajo postpunka, ampak imajo podobno metodologijo in senzibilnost. Skupine, ki so ohlapno povezane z Animal Collective – na primer Gang Gang Dance in High Places – kombinirajo eksperimentalno in pop obliko pesmi, kar spomni na postpunk, vključujejo elektronsko glasbo in se obenem zanimajo – to velja za Gang Gang Dance – za skrajne oblike črnske glasbe, kot sta dubstep (na basu sloneča elektronska glasba, op. a.) in grime (srečanje ameriškega hip hopa in britanske garažne plesne kulture, op. a.). To dvoje je označevalo tudi izvorne postpunkovske skupine. Gang Gang Dance, High Places in Animal Collective imajo ta obredni, ritualni, procesijski aspekt, ki prikliče v spomin primitivizem in vpliv svetovne glasbe (world music) pri starih zasedbah The Slits in The Pop Group.

Večina postpunk skupin je relativno hitro razpadla ali se skomercializirala. Biba Kopf je imel posebno razlago: da je samomor Iana Curtisa prestrašil glasbenike in da so se zato ti začeli obračati v pozitivno smer in v sprejemljivejšo glasbo. Se strinjaš?

Mislim, da so Joy Division in The Pop Group vsak po svoje pokazali, kako določena smer zunaj postpunka vodi v slepo ulico. Joy Division so v celoti predstavljali eksistencialno bolečino in tragedijo človekovega bivanja, tako je dolgotrajno črpanje iz te globeli logično vodilo v samomor. The Pop Group so bili bolj politično motivirani, ampak šli so v skrajnost in prišli do točke, ko niso več uživali v svojem početju samo zato, ker je nekdo nekje na drugem koncu sveta stradal ali so ga mučili. Vse je postalo neke vrste nesmiselno mučenje s slabo vestjo, ki na koncu ni nikomur več pomagalo, ampak so postali le še bolj zagrenjeni. Čeprav so, bodimo pošteni, naredili precej za politično ozaveščenje in nedvomno zbrali nekaj denarja. Druge skupine so se odzvale na to in rezultat tega je bil tako imenovani britanski novi pop; zasedbe, kot sta ABC in Human League, sem obravnaval v drugem delu knjige Rip it Up and Start Again. To je bila velika in potrebna faza britanskega popa, ker je postpunk očitno zašel v slepo ulico.

Iz Anglije si se preselil v Združene države. Je bil razlog ameriška glasba, ki si jo želel bolje spoznati?

Ne, poročil sem se z Američanko, Joy Press. Srečal sem jo, ko sva delala v Londonu za Melody Maker. Skozi osemdeseta sem bil bolj v ameriškem underground rocku kot v britanski sceni, ampak potem, ravno ko sem se poročil, bilo je leta 1992, sem se pravzaprav odmaknil od glasbe, ki sem jo imel rad, torej od rava in zgodnje scene jungle. Težko mi je bilo zapustiti Anglijo; dejansko sva se leta 1994 za deset mesecev vrnila na Otok, delno zato, da bi bil zraven pri nenadnem razcvetu jungla. Ampak potem sva se za stalno vrnila v New York.

Zelo zgodaj te je začela zanimati plesna kultura. Kako bi povezal oboje, rock in plesno glasbo? Mislim, da še vedno obstaja močno razlikovanje in celo nasprotovanje med obema. Kaj imata skupnega?

Postpunk so navdahnili funk, disko, reggae in kasneje zgodnji hip hop ter elektro. Glasba skupine New Order je bila popolnoma prežeta z zvoki, ki so jih v zgodnjih osemdesetih letih slišali v nočnih klubih v New Yorku. Sam nisem nikoli občutil, da sta rock in plesna glasba ne vem kako različna, ker so bile že v obdobju zgodnjega postpunka skupine, kot je Public Image Ltd, ki je igrala Death Disco, in so bili The Pop Group in Gang Of Four popolnoma v Jamesu Brownu in Chic. Potem so prišle The Slits, ki so bile v reggaeju, in kasneje bendi, kot sta The Specials in The Beat, ki so bili na križišču med punkom in ritmično pospešeno črnsko glasbo. Zaradi vseh teh sem od začetka kupoval disko single in klubsko glasbo na 12-palčnih ploščah, raziskoval novejšo in starejšo črnsko glasbo. To so počeli skoraj vsi, ki sem jih poznal. K temu je pripomogel tudi tisk, ki je v poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih ocenjeval plesno glasbo poleg punkovskih in postpunkovskih plošč. The Clash, ki se zdijo najbolj rock’n’rollovski bend, so posneli funk skladbo The Magnificent Seven in zgodnjo rapovsko Radio Clash, naredili so tudi vrsto reggae in dub posnetkov.

Sredi osemdesetih let, ko se je postpunk spreobrnil v indie, sem bil globoko presenečen in razočaran, ker so se indie skupine začele obračati stran od plesne glasbe in začele črpati le iz belske godbe, iz psihedelije šestdesetih, country rocka, folk rocka. Rad sem imel nekatere od teh zasedb, na primer The Mekons, ampak v splošnem me je skrbelo, ker je večina ljubiteljev indie rocka kategorično sovražila plesno glasbo. Obenem so bili ti večinoma ljubitelji New Order, kar se mi zdi popolna kontradikcija.

Plesna glasba me je neprestano zanimala, ne samo tista v undergroundu, ampak tudi v mainstreamu. Poslušal sem skupine, ki so bile na britanskih pop lestvicah, SOS Band in britansko r'n'b zasedbo Loose Ends pa Janet Jackson iz obdobja plošče Control. Zame je pojav housa, predvsem acid housa, pomenil vrnitev hladnega, futurističnega elektronskega zvoka postpunka in ob tem bendov, kot je Cabaret Voltaire, ter posameznikov, kot je Gary Numan. Veliko izvirnih glasbenikov iz postpunk obdobja se je vključilo v kulturo acid housa in tehno rava, tip iz zasedbe Cabaret Voltaire je imel plesno uspešnico, imenovano Sweet Exorcist (to je Richard H. Kirk v sodelovanju z DJ Parrotom, op. a.), obstaja še več primerov tega sindroma.

Znan si tudi po tem, da si lansiral termin postrock. Zdaj se zdi, da se nihče od izvajalcev noče označiti za postrock, ampak novinarji pojem še vedno uporabljamo. Zdi se tudi, da je ta glasba kmalu zbledela, nekaj, kar se je na začetku zdelo zelo odprto in napredno, je kmalu postalo le dolgočasna formula. Jo še vedno spremljaš in poslušaš?

Ne, redko še poslušam postrock. Zdi se, da se pojem prijel za opis skupin, stilsko podobnim Mogwai, ki so zame le rock z izraženo glasno-tiho dinamiko, ali za bolj zmedeno, improvizirano, eklektično glasbeno razpoloženje, ki so ga začeli Tortoise in ga nadaljujejo Four Tet. Nobena od teh smeri pravzaprav ne ustreza tistemu, kar sem opisoval kot postrock. Izvirni je bil namreč odličen in včasih še vzamem s police plošče od Seefeel, Disco Inferno in Insides. Takrat je te zasedbe navduševala elektronska glasba in bile so osnovane na zankah (loops) ali pa so uporabljale sample. Teksture so bile občutljivejše in vtis bolj hipnotičen. Upal sem, da se bo zvrst razvijala po tej poti. Ampak ne glede na to, da te glasbe ne spremljam več, sem po tiho zadovoljen, da je pojem preživel, čeprav ga nekateri zavračajo in drugi zagovarjajo. Še vedno imaš razdelke v ploščarnah, na spletu so forumi, namenjeni le postrocku. Torej se nekaj še vedno dogaja.

Odraščal si v času, ko so bili glavni viri informacij vinilna plošča, radio in tiskani mediji, v Hertfordshiru, kjer si preživljal najstniška leta, so bili koncerti prava redkost. V zadnjih letih je internet spremenil vse, postal je glavni vir informacij, spremenil je način, kako odkrivamo in poslušamo muziko. Ali sta obilica informacij in vseprisotnost glasbe povzročili, da ne poslušamo več tako zbrano? Ni nam treba pazljivo polagati vinila na gramofon, preprosto stisnemo play na računalniku ali brišemo datoteke, ki nam niso všeč.

Ne bi rad zvenel konservativno, ampak mislim, da močneje občutiš glasbo, če moraš čakati na ploščo, da izide, in imaš tudi manjšo izbiro. Čakaš in čakaš, potem greš do trgovine s ploščami, vprašaš, ali jo že imajo, in potem hitiš domov, da bi jo poslušal. In ker si plačal zanjo − ko sem bil najstnik sem bil večinoma brez denarja − si jo vrtel in vrtel in zraven poskušal najti nekaj, kar bi ti bilo všeč. Kako sem poslušal album Solid Gold, drugi LP Gang Of Four, ker sem bil velik ljubitelj skupine! Mislim, da sem ga zavrtel najmanj dvajsetkrat. Ampak ta drugi ni bil tako dober kot Entertainment!; danes bi se verjetno odvrtel samo enkrat. Obstaja ogromno plošč, ki jih je treba slišati trikrat, štirikrat, da se ti odprejo.

Podobno velja za radio in televizijo. Svojčas se je prav redko primerilo, da si videl priljubljeno skupino na TV, in na radiu so vrteli radikalnejšo glasbo le uro ali dve na dan. Danes imaš neskončno število spletnih radijskih postaj, lahko si pretočil nešteto didžej setov, lahko dobiš kateri koli album iz zgodovine in preveriš vsak videospot katerega koli izvajalca prek YouTuba. Vsa zgodovina je na dosegu roke. Kar je preveč. Počutim se kot otrok v slaščičarni, ki ga že sili na bruhanje, ko se bašemo z vso to muziko.

Potem vemo že skoraj vse o določenem izvajalcu, večina skrivnostnosti se je razblinila. Ko sem v poznih osemdesetih pisal o novih skupinah, sem komaj kaj vedel o njih, oceno plošče sem naredil le na podlagi poslušanja glasbe.

Vsako desetletje prejšnjega stoletja je imelo svojo godbo. Vsaj približno si predstavljamo, kaj je glasba petdesetih, šestdesetih, sedemdesetih itd. Po čem si bomo zapomnili ta »nulta« leta?

Ne vem … Pišem knjigo, ki se bo dotaknila tudi tega vprašanja. Mislim, da je to desetletje, ko sta načina potrošnje in distribucije pomembnejša od dejanske glasbe.

Poslušal si ogromno različnih stvari. Si zgradil svoj sistem vrednot? Katera kvaliteta je zate najpomembnejša?

Ne bi mogel odgovoriti na to vprašanje, je preširoko. Ena stvar, ki jo premlevam, je, da potrebujem povsem novo misel. Kar bo morda spreobrnilo moj odnos do glasbe. Verjetno zato, ker sem pisec, a verjetno bi razmišljal podobno, če ne bi profesionalno pisal o muziki.

Glasbeniki in založbe se pritožujejo, da nihče več ne kupuje plošč. Knjige in časopisi sledijo temu razvoju. Je to eden od razlogov, da si začel pisati blog? Je to zate priložnost, da komuniciraš z bralci? Pa tudi besedilo je objavljeno praktično v sekundi.

Nobenega posebnega razloga ni bilo. Opazil sem, da obstajajo ti blogi, message boardi in webzini. Bilo je očitno, da je na tej sceni živahno in da komunikacija poteka gor in dol. Želel sem se vključiti in že prej sem razmišljal o določenih stvareh, o katerih bi pisal, ampak jih nisem mogel vključiti v recenzije in intervjuje – nore teorije, muhasta mnenja prav tako o glasbi, ki ni bila objavljena na novi plošči ali kot ponatis, ampak sem jo na novo odkril. Zato sem leta 2002 začel pisati blog. Ampak še pred tem sem urejal spletno stran, to je bilo že leta 1996. Ta se je tako razširila, da je postala ventil za vse zamisli, ki jih nisem mogel uvrstiti v običajno novinarsko delo. In res, leta 1999, ko sem porabil nenormalno veliko časa za pregled skozi preteklo leto, sem zapisal, da sem pravzaprav ustanovil lasten fanzin, kar je precej čudaška stvar, če si širše znan novinar, ki je praviloma plačan za pisanje. In tu sem se znašel jaz z vsem tem zastonjskim pisanjem. Ampak lahko sem pisal o stvareh, ki jih nisem mogel uvrstiti nikamor drugam.

Francoski ekonomist Jacques Attali v knjigi Noise trdi, da glasba odseva širšo družbeno klimo, da celo napoveduje spremembe. Bi lahko povezali krizo zabavne industrije, ki se je začela nekje s pojavom Napsterja, s trenutno globalno recesijo?

Ravnokar sem napisal članek, v katerem razglabljam, da je pravzaprav ta ideja, kako glasba odseva ali je vsaj v odnosu s stanjem v ekonomiji, že zastarela. Odnos je preveč zapleten, da bi ga tukaj pojasnjeval. Všeč mi je Attalijeva ideja, da muzika napoveduje spremembe v družbi, ker potrjuje pomembnost tega, v kar verjamem že sam. Sili me v nadaljnje raziskovanje. Ampak zanima me, ali ta teorija resnično drži. Mimogrede, ravno te dni sem začel brati novo knjigo Jacquesa Attalija, v kateri poskuša predvideti prihodnost za naslednjih sto let. Prav zanima me, ali je uporabil pogled skozi glasbo.

Mislim, da bi lahko bilo zrno resnice v zamisli, da izmenjava (glasbenih datotek, op. a.) med uporabniki interneta ustvarja izobilje, ogromno glasbe, ki je popolnoma ločena od same produkcije, torej truda ustvarjalcev, vložka založbe in tako naprej. Mislim, da bi lahko tu obstajala povezava med lažnim bogastvom in tem, kar se je zgodilo s kreditno krizo, z vso to blaginjo, ki je slonela na finančnih špekulacijah in inflaciji lastnine, ki se je povsem razvrednotila. Ne vem, ali je tu kakšna povezava, gre bolj za vzporednico, krivuljo, opozorilo na nevarno razmišljanje, kako lahko nekaj dobiš zastonj.

Janez Golič