Slovenski študenti glasbe v tujini

Jazz je svoboda

Za razliko od popularnosti jazzovske glasbe v Sloveniji je populacija slovenskih študentov jazza neverjetno velika. Sploh v Celovcu in Gradcu, ki sta Sloveniji najbližji mesti za ta študij. Ni mi bilo torej treba daleč, da sem našla mlade ustvarjalce, ki se izpopolnjujejo v zvrsti, za katero se zdi, da v Sloveniji zanjo še vedno ni dovolj prostora. Ali je res tako? Na takšna in drugačna vprašanja vedo najbolje odgovoriti prav glasbeniki, ki to zvrst ustvarjajo. S kontrabasistom Luko sem se pogovarjala osebno, drugi so svoje misli, ki sem jih združila v tekst, podali prek elektronske pošte.

Luka Herman Gaiser, študent jazz kontrabasa na glasbenem konservatoriju v Celovcu

Kaj in kdaj te je poneslo v svet jazza?

Jazz sem spoznal prek Sama Šalamona, ki je bil moj prvi pravi mentor za to zvrst in takrat še električni bas. To je bilo pri mojih dvajsetih, prej sem bil samouk na e-basu in igral v svoji rock zasedbi.

Kako bi opisal to godbo, v čem se razlikuje od drugih zvrsti?

Jazz je improvizirana glasba oziroma hkraten pogovor izvajalcev na določeno harmonično strukturo skladbe. Razen free jazza ima strukturo, kjer harmonska in ritmična forma nista določeni. In če bi hotel jazz opisati še lepše, bi jih z besedami Herbieja Manna: » Ni mogoče improvizirati kar koli in ne točno določiti, kaj jazz je, toda vsakdo ve, kaj jazz ni.«

Kako torej igrajo free jazz?

Če pogledamo na primer Collemana, enega izmed začetnikov te smeri, je ta glasba napisana le kot melodija, brez harmonske podlage. Izvajalci na to potem igrajo, po domače rečeno, kakor jim paše.

Kakšen se ti zdi študij jazza na vaši šoli?

Zadovolji moje potrebe; važno mi je predvsem, da je moj profesor za kontrabas Uli Langthaler odprt za vse smeri jazza. Lahko bi bili morda dodani še kakšni predmeti, kot je aranžiranje. Kader profesorjev se je sicer v zadnjih letih zelo izboljšal, saj smo dobili dva odlična profesorja − A. DiGiorigia in R. Bargada. Začelo se je tudi čutiti, da šola želi dvigniti nivo igranja študentov.

Meniš, da dovolj ljudi spremlja jazz sceno? Morda preveč, premalo? Zakaj je tako?

Definitivno premalo. Razlogi so predvsem v tem, ker je jazz ljudem premalo predstavljen. Sploh zunaj mestnih območij te glasbe skoraj ne poznajo. Obstajajo seveda izjeme.

Kako bi to spremenil, če bi imel moč?

Organiziral bi predvsem več festivalov, mladim bi ponudil možnost igranja v različnih klubih in na police s cedeji dodal več jazza. Tudi v knjižnice. V glavnem, vsepovsod, kjer imajo ljudje dostop do informacij o glasbi.

Kako se razlikuje sprejemanje jazza v Sloveniji in v tujini?

V tujini je bolje sprejet, že zaradi populacije, izobraževalnih ustanov in večjega poudarka na kulturi. Če primerjamo samo Slovenijo in Avstrijo, se čuti velika razlika. Tam najdeš jazz koncert ali jam session vsak teden, že v vsakem manjšem mestu, v Sloveniji pa se to dogaja le v Ljubljani in Mariboru.

So vsaj ti dogodki, ki so, obiskani dovolj?

Festivali (na primer ljubljanski) že, posamezni koncerti pa ne. Predvsem pa je občinstvo vseh teh koncertov sestavljeno iz glasbenikov samih. Zgolj ljubiteljev jazza v Sloveniji ni veliko. Se pa v tem času zanimanje povečuje. Vedno več je mladih glasbenikov, ki želijo to študirati, ter organizatorjev raznih prireditev, ki želijo (vsaj za ozadje ali celo koncert) – jazz glasbo.

Si želiš, da bi ta študij obstajal tudi na slovenski akademiji za glasbo?

Ne, ker je v Sloveniji prevelika zavist. Hec. Žalostno je, da te smeri še ni pri nas. Realno bi bila povsem mogoča, ker ima Slovenija dovolj izobraženih glasbenikov, ki bi lahko poučevali. Super pa bi bilo že zaradi tega, ker bi s tem omogočili študij mladim, ki si zaradi jezika ali financ ne morejo privoščiti študija v tujini.

Kako gledaš na druge zvrsti? Ti je všeč glasbena scena v Sloveniji?

Druge zvrsti naj bodo, če že obstajajo. Želim si le, da bi bilo več funk bendov. Drugega glasbenega dogajanja, razen jazza, pravzaprav ne poznam dovolj dobro, zato se vzdržujem komentarja.

Kakšni so načrti in ambicije po končanem študiju? Je v Sloveniji dovolj prostora, da se preživi zgolj z nastopanjem in ustvarjanjem?

Ko končam na konservatoriju želim šolanje nadaljevati na univerzi za glasbo v Gradcu, o redni službi še ne razmišljam toliko. V Sloveniji je za zdaj še dovolj prostora za nas, kontrabasiste, ker nas ni dosti. Če gledamo z vidika benda, basiste in tolkalce vedno iščejo.

Stane Hebar, študent jazz kitare na glasbenem konservatoriju v Celovcu

Vsako dogajanje ima svoj začetek

S kitaro in jazzom sem se srečal relativno pozno, pri triindvajsetih, ko sem kitaro tudi dobil. Sicer je glasba pomemben del mojega življenja že od mladih nog. Že kot otrok sem obiskoval pouk harmonike na glasbeni šoli, kasneje razmišljal tudi o srednji glasbeni šoli, a se na koncu vseeno odločil za gimnazijo. No, h glasbi, sploh jazzu, me je kmalu zatem, ko sem dobil prvo kitaro, navdušil moj prvi mentor, Samo Šalamon. On je v nekem obdobju veliko pripomogel k temu, da se je na Ptuju začelo pojavljati zanimanje za jazz. Začeli smo s preigravanjem jazz standardov, kasneje nas je nekaj Ptujčanov nadaljevalo s šolanjem v Celovcu. S študijem sem zelo zadovoljen, sploh z individualnimi urami kitare, morda bi se dalo še kaj izboljšati na področju kompozicije, saj tega predmeta ni. Občuti se tudi pomanjkanje prostorov za vadbo, kjer bi se lahko študentje še bolje glasbeno spoznavali ter izmenjavali in razvijali ideje. Se je pa vodstvo šole zelo izkazalo in povabilo nekaj profesorjev z bogatim znanjem in izkušnjami, ki so si jih pridobili z nastopanje po vsem svetu, na primer Agostina DiGiorgia, Roba Bargada. Sicer je vsak profesor zgodba zase, z lastnim pogledom na glasbo, vsem pa je skupna ljubezen do jazza. A na koncu je za lasten napredek najbolj odgovoren vsak študent sam, saj znana šola ali profesor brez trdega dela ne prinašata rezultatov.

Jazz scena v Sloveniji

V Sloveniji premalo ljudi spremlja jazz, za to pa obstaja več razlogov. Prvi je ta, da ima za veliko ljudi beseda jazz negativen prizvok. Verjetno je to posledica premajhne ozaveščenosti, kajti jazz je zelo širok pojem in veliko se jih sploh ne zaveda njegove raznolikosti. To zvrst je mogoče izvajati na več načinov, ki so lahko prilagojeni različnim priložnostim in ciljni publiki. Obstaja ogromna razlika med jazzovskimi standardi, bigbandovsko aranžirano glasbo in modernim avtorskim jazzom. Te glasbe pri nas prav tako ni mogoče srečati na vsakem koraku, saj je zelo malo prostorov, v katerih bi se redno dogajali tovrstni koncerti. Da prideš v stik z dobrim jazzom, je potrebno precej samoiniciative, ki pa je veliko ljudem v sodobni družbi, ob pomanjkanju prostega časa, primanjkuje. Še eden od razlogov, zakaj je zanimanje Slovencev za jazz tako majhno, je okolje. V večjih mestih se praviloma najde tudi več prostora za izvajanje te glasbe in zaradi več prebivalcev tudi več podpornikov jazza. A kljub temu si želim, da bi se pri nas razmere izboljšale, da bi bilo več kvalitetnih koncertov in tudi več možnosti nastopanja. Prav gotovo bi bilo pozitivno tudi, če bi vsaj na slovenski akademiji za glasbo obstajala ta smer. Interes obstaja, že zaradi nižjih stroškov potencialnih interesentov, vendar pa ostaja pomemben kriterij pri izbiri šolanja tudi kvaliteta profesorjev in razvitost glasbene scene, kjer tujina še vedno prednjači.

O jazzu in glasbi na splošno

Jazz je zame neka zgodba, ki odraža izvajalčevo razpoloženje in razmišljanje. V primerjavi z drugimi zvrstmi dopušča veliko več svobode in improvizacije. Prav zato mi je še posebno pri srcu, saj lahko z improvizacijo izrazim veliko več sebe in svojih občutkov. Sicer mi je všeč katera koli dobra glasba, ne glede na zvrst. V Sloveniji obstaja veliko mladih perspektivnih ustvarjalcev, a se mi kljub temu stanje naše glasbene scene ne zdi pretirano spodbudno. Preveč je industrijsko narejene muzike, ki cilja na zaslužek in ji velikokrat primanjkuje vsebine in duše.

O prihodnosti in mladih

Če bi imel moč, bi v prvi vrsti poskušal omogočiti mladim ustvarjalcem z vseh umetniških področij več možnosti za prezentiranje lastnega dela in jim s tem poskušal izboljšati možnosti za preživetje z ustvarjanjem. Tudi sam si želim, da bi mi v prihodnosti uspelo preživeti zgolj z ustvarjanjem in nastopanjem, vendar je trenutno stanje drugačno. Če bi mi uspelo preživeti s kombiniranjem nastopanja in poučevanja, bi bil zelo zadovoljen.

Primož Rošker, študent jazz saksofona na univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju

Za mojo pot k jazzu je kriv Charlie Parker

Oziroma natančneje − njegov album Jazz At The Philharmonics, ki mi ga je posodil prijatelj, ko sem bil star 17 let. Od takrat sem začel jazz tudi natančneje proučevati in odkrivati temelje današnje pop in sodobne glasbe. Danes to tudi študiram, in sicer jazz pedagogiko, saj na Dunaju še ni koncertne, kot je v Celovcu in Gradcu. Študij lahko samo pohvalim, sploh profesorje, ki so se šolali na svetovno znanih univerzah in osvojili slog starega in modernejšega jazza. Odnos, ki ga imamo z njimi študenti, je profesionalen, hkrati pa je čutiti, da so pripravljeni zmeraj priskočiti na pomoč. Spoštujejo in cenijo vse zvrsti, kjer je merilo kvaliteta, s poudarkom na izraznosti.

Jazz

Z nekaj besedami: reakcija čustev in znanja v danem trenutku ter neskončnost domišljije. Od drugih zvrsti pa se razlikuje predvsem po improvizaciji, ki zahteva od izvajalca določeno sposobnost in odprtost ter od poslušalca odprtost in znanje za dojemanje.

Jazz v Sloveniji

Čedalje bolj je priljubljen, ker ga v tem obdobju širijo slovenski ustvarjalci, ki so študirali v tujini. Šele pred leti so na srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani odprli tudi oddelek za jazz glasbo. In ne le, da je ta zvrst vedno bolj priljubljena med mladimi, vedno več se je pojavlja tudi na raznih poslovnih, družabnih in kulturnih dogodkih. Bližje prihaja torej vsem generacijam. Spodbudno bi bilo tudi, če bi jazz oddelek odprli še na akademiji za glasbo v Ljubljani, saj je izobraženega kadra za poučevanje dovolj že med Slovenci. Seveda pa bi bilo dobro, če bi Slovenija postala odprta tudi za tuje profesorje.

Kaj pogrešam v Sloveniji?

Predvsem to, da bi imeli mladi možnost predstaviti znanje in talent širši javnosti, kar bi pripomoglo tudi k splošnemu dvigu jazz kulture. V prihodnosti se želim poleg igranja ukvarjati še z drugimi stvarmi, ki bodo vsekakor povezane z glasbo. Z glasbo danes ne preživiš, če si »le« dober in profesionalen muzik, biti moraš tudi dober menedžer.

Robert Ožinger, študent jazz klavirja na glasbenem konservatoriju v Celovcu

Moja pot do glasbe

Igrati sem začel šele v srednješolskem obdobju, kjer sem si od prijatelja, pri katerem smo se dobivali in je imel doma veliko instrumentov, sposodil sintetizator. Nanj sem se začel učiti igrati prve skladbe. Kasneje sem obiskoval ure klavirja pri upokojeni učiteljici. Nato sem se vpisal na pedagoško fakulteto v Mariboru, smer glasba. V tem obdobju sem imel nekaj odličnih profesorjev, izpostaviti moram prof. Tomaža Sveteta, pri katerem sem se seznanjal z kompozicijo, in prof. Renato Neuvirt, ki me je učila predmet klavir. Obema se tukaj iskreno zahvaljujem. Stik z jazzom sem vzpostavil že kot otrok, saj so mi bili že takrat všeč ameriški filmi s kadri glasbenikov, ki so v kakšnem jazz ali blues klubu igrali klavir. Že takrat sem si po tihem želel, da bi lahko tako igral tudi sam. No, danes študiram pri prof. Robu Bargadu na glasbenem konservatoriju v Celovcu. Kvaliteta študija je odvisna predvsem od profesorja glavnega predmeta, torej tvojega inštrumenta, in v tem pogledu imam veliko srečo, saj je Rob Bargad odličen profesor z neverjetnimi referencami: igral je z Natom Aderleyjem, študiral pri Kennyju Barronu, dolgo je bil na sceni v New Yorku itd. Sicer pa se mi zdi študij v Avstriji bolj sproščen in bolj osredotočen na prakso. Ena bistvenih razlik se mi zdi motivacija študentov, ki je na celovškem konservatoriju veliko večja, kot je bila na glasbeni pedagogiki v Mariboru, čeprav primerljivost ni najboljša.

Kaj je jazz?

Težko vprašanje. Najprej mogočno izrazno sredstvo. Če pa človek pomisli malo bolje, se zave, da je jazz v smislu izvedbe lahko tudi super model demokracije, saj se glasbeniki svobodno izražajo znotraj neke strukture, omejitve. In ob dobrem poslušanju drug drugega tudi ustvarjajo presežno vrednost. Kot Evropejec izhajam iz evropske glasbe. V tem pogledu najdeš v primerjavi klasične in jazz glasbe več podobnosti kot razlik, predvsem v smislu harmonije, oblike in melodije (mimogrede, odličen vir za raziskovanje: Gal Harper: From Bach to Bebop). Kljub slednjemu ostaja bistvena razlika v ritmu − mislim predvsem na razliko med klasiko in jazzom − in seveda improvizaciji, ki jo največkrat povezujemo prav z jazzom. Sicer je ta dosti starejša kot jazz in je prav lepo živela v klasiki do nekje začetka 20. stoletja. Je pa prisotna tako v najrazličnejših glasbah sveta kot v današnji klasični glasbi. Človeku se zdi da je improvizacija kot živo bitje, ki se je preselilo iz ene zvrsti v drugo.

Koliko ljudi spremlja jazz sceno?

To vprašanje se lahko razširi na celotno umetnost in odgovor je: porazno malo. Glavni dejavniki za to so potrošniška družba, hiter tempo življenja, populistična politika, ki ne subvencionira dovolj kulture in umetnosti, pač pa (prek raznih institucij) skrpucala najhujše sorte. Našteti dejavniki človeku onemogočajo razmišljanje, in kjer ni razmisleka, ni ne kulture ne umetnosti, ampak samo zabava. Dodaten problem v Sloveniji je tudi njena majhnost. V primerjavi s tujino, na primer Avstrijo, od koder imam izkušnje, saj sem tam približno leto in pol nastopal tudi z blues rock bendom, sta v Sloveniji drugačni dve bistveni stvari. Prvič, v tujini neko lokalno okolje veliko bolj podpira in spoštuje svoje glasbenike, in drugič, glasbena kultiviranost je na višjem nivoju, kar se pozna pri obisku koncertov.

Načrti in želje

Po študiju se bom posvetil družini. Poleg tega želim čim več vaditi, ustvarjati in postaviti na noge čim več avtorskih projektov. Z nastopanjem in ustvarjanjem je zelo težko ali celo nemogoče preživeti (ko se človek odseli od staršev). Zato si želim, da bi kulturno ministrstvo in drugi pomagali ljudem z referencami in tudi obetajočim mladim glasbenikom, da bi lahko ustvarjali.

Doris Šegula