Stoletje jazza

Umetnost, kinematografija, glasba in fotografija od Picassa do Basquiata

V italijanskem mestu Rovereto je bila v muzeju MART od 15. novembra 2008 do 15. februarja na ogled spektakularna interdisciplinarna razstava, predvsem likovno-glasbena, naslovljena Stoletje jazza. Postavili so jo v znamenitem, tudi izjemnem arhitektonskem dosežku slavnega švicarskega arhitekta Maria Botte, stavbi MART, kar pomeni Muzej umetnosti Rovereto in Trento. Razstavo Il secolo del jazz je pripravil kurator Daniel Soutif v sodelovanju s pomembnimi muzeji z vsega sveta, spremljal jo je bogato ilustriran katalog z reprodukcijami vseh razstavljenih del, a žal le v italijanskem jeziku.

Stičišča jazza in slikarstva

Rovereto je pravzaprav precej majhno italijansko mesto blizu Gardskega jezera, v svetu pa je postalo znano prav po kvalitetnih in odmevnih razstavah, lani so med drugim gostili tudi Manifesto. Muzej MART je iz Ljubljane oddaljen približno štiri ure udobne vožnje po avtocestah. Razstava Stoletje jazza je nekakšen presek načinov, kako je svet jazzovskih zvokov obarval druga področja umetniškega izražanja vse od slikarstva, fotografije, grafične umetnosti, poezije oziroma literature do videa, stripov in risank. Med umetniki, ki so svoj navdih našli v jazzu, so bila na razstavi predstavljena dela Pieta Mondriana, Jacksona Polocka, Frantiska Kupke, Otta Dixa, Keitha Haringa, če omenimo le nekatere. Prav tako je šlo v obratni smeri: jazzovske glasbenike so navdihovala dela likovnih mojstrov. Saksofonist David Murray je pred nekaj leti napisal Picasso Suite. Izjemna jazzovska vokalistka Patricia Barber še posebno skrbno izbira besedila, ki jih interpretira, veliko jih napiše tudi sama. Za ploščo Verse je napisala skladbo If I Were Blue, v katerem svoja čustvena razpoloženja primerja z likovnimi deli Davida Hockneyja, Davida Hopperja, Francisca Goye in Pabla Picassa. Tristavčno suito pianistke, skladateljice, aranžerke in dirigentke Carle Bley Les trois Lagons so navdihnile izrezanke francoskega slikarja Henrija Matissa. Leta 1947 je izšla zbirka sto njegovih natisnjenih sestavljank, nastalih v originalu z izrezovanjem kolažnega papirja. Knjiga je izšla v majhni nakladi in nosi naslov Jazz, predvsem zato, ker so podobe zasnovane v improvizaciji. Prvotno si jih je Matisse zamislil kot ilustracije pesmi, kasneje se je navdihoval predvsem v cirkuškem in baletnem svetu. Nekateri motivi so postali še posebno priljubljeni, saj so jih pogosto ponatiskovali na plakatih in različnih propagandnih medijih. Pred tremi leti je kitarist Bill Frisell zasnoval kvartet Richter 858. Zasedba je predstavila projekt, ki ga je navdihnilo osem del slikarja Gerharda Richterja, razstavljenih v Muzeju moderne umetnosti v San Franciscu; za vsako izmed slik je nastala skladba. Koncertni predstavitvi projekta Richter 858 smo aprila leta 2006 lahko prisostvovali tudi v Ljubljani. Češki pianist, skladatelj in aranžer Emil Viklicky pa je našel navdih v ustvarjanju katalonskega slikarja in kiparja Joana Miroja. Ob sodelovanju godalnega kvarteta je nastala plošča Homage To Joan Miró. Kot zanimivost omenimo, da je Viklicky pred petimi leti izdal tudi hommage našemu slovitemu arhitektu Jožetu Plečniku. V sodelovanju z zborom in mezzosopranistko Magdalene Kožene je interpretiral odlomke iz pisem Alice Masarykove Jožetu Plečniku. Razstavo so zastavili kronološko – tako smo sledili najprej arheološkemu jazzovskemu obdobju, črnskemu gibanju, vzklilemu v getu, ki se je kasneje nadaljevalo v črno-belem svetu, utemeljenem predvsem na igranju bendža. Nadaljevalo se je z brezskrbnim obdobjem swinga, ki je sovpadlo z legendarno ameriško zgodnjo recesijo − tako popularno temo s prvih strani vseh medijev v zadnjem obdobju. Sledil je nekoliko zahtevnejši bebop. In ne nazadnje moč svobode – Ornette Coleman in sledilci. Obdobja so ponazorili z obilico zvočnih ilustracij, ki so ustvarile neverjeten zvočni babilon.

Od Harlema do Pariza in nazaj; v ritmu velemesta

Že pred drugo svetovno vojno se je v Harlemu zbrala živopisna združba nadarjenih piscev in slikarjev, kasneje poimenovana kot Harlem Renaissance. Med njimi so bili pisatelj Langston Hughes in slikarji Winold Reiss, Palmer Hayden, očaran nad njihovo energijo se jim je pridružil tudi fotograf Carl van Vechten. Slikarja Pieta Mondriana je najbolj fasciniral boogie woogie, ki so ga v tridesetih letih minulega stoletja zavzeto igrali črni pianistični mojstri, kot sta bila Willie »The Lion« Smith ali Jay McShann. Tesne povezave med jazzom in slikarstvom so postale še bolj intimne po drugi svetovni vojni. Tako je abstraktni slikar Jackson Pollock na platnih izrazil spontanost in improvizacijo, značilno za jazzovsko muziciranje. Nekateri, na primer Larry Rivers, so se izražali tako skozi glasbo kot tudi v slikarstvu. Žal so snovalci razstave med pomembnejšimi likovniki jazzisti prezrli avstrijskega saksofonista Hansa Kollerja – njegova abstraktna platna so del zbirk nekaterih najpomembnejših institucij sodobne likovne umetnosti – in nizozemskega tolkalca Hana Benninka, tudi avtorja zabavnih, humornih ovitkov za plošče tria Clusone. Še bolj pa pogrešamo kakšen prispevek enega najbolj znanih ameriških slikarjev Davida X. Younga. Rojen je bil leta 1930, študiral je na Haitiju. Postal je izvrsten portretist jazzovskih glasbenikov – kot slikar in fotograf. Na Manhattnu je s fotografom revije Life Eugenom Smithom najel prostorno podstrešje in ga namenil za udobno ustvarjanje, v nočnih urah pa je postalo tudi zatočišče številnih odličnih jazzovskih ustvarjalcev tistega časa. Greenwich Village je bil vedno mesto nore svobode in podstrešno stanovanje Davida X. Younga je postalo takrat osrednja točka likovne in jazzovske scene. Ob slikarjih Williamu De Kooningu, Franzu Klinu in Jacksonu Pollocku so se tam zbirali tako različni glasbeniki, kot so bili basist Charles Mingus, klarinetist Pee Wee Russell ali pianist in skladatelj Thelonious Monk. Leta 2000 je izšla razkošno opremljena dvojna zgoščenka Jazz Loft z izborom nekaj najzanimivejših posnetkov, nastalih na preprostem magnetofonu Webcor. Ploščama je priložena manjša slikarska monografija Davida X. Younga z besedili sodobnikov, kritikov in prijateljev.

Oblikovanje na površini 30 x 30 centimetrov

Jazz je bil neizmeren vir inspiracije in priložnost za vedno nove izzive grafičnim oblikovalcem: koncertni programi, plakati za koncerte in festivale, vstopnice, oglasna sporočila in ovitki za nekdanje vinilne plošče so bili idealen format za njihovo kreativnost. Sprva so plošče, izdelane iz šelaka, vstavili le v varovalni ovitek z izrezano odprtino, da si osnovne podatke o skladbi in izvajalcu lahko razbral z nalepke na plošči. Še pred uvedbo t. i. longplejke so izhajale tudi male plošče: premera sedemnajst centimetrov z dvema ali štirimi posnetki ter premera petindvajset centimetrov s po navadi šestimi posnetki. Prav neodvisne jazzovske založbe so sredi petdesetih let minulega stoletja izkoristile daljšo minutažo plošč, ki so se vrtele s hitrostjo triintridesetih obratov v minuti, da so lahko izdajale tudi daljše kose glasbe. Razvile so svojevrsten improvizatorski slog oblikovanja ovitkov, ki so nekako merili ravno kot povprečna grafika. Tako so plošče založbe Verve zaslovele po ovitkih z asociativnimi risbami Davida Stona Martina, značilne tipografije in prefinjene fotografije so krasile ovitke založbe Blue Note, zanjo jih je Reid Miles v enajstih letih oblikoval nekaj sto in tako postal eno najbolj prepoznavnih oblikovalskih imen dvajsetega stoletja. Pogosto je sodeloval z izjemnim fotografom Francisom Wolffom. Pri Columbii so se proslavili s prodornim oblikovalcem Bobom Catom. Zelo značilna minimalistična estetika je krasila tudi ovitke plošč münchenske založbe ECM. Zanjo je bil zaslužna Barbara Wojirsch. Običajno je uporabljala ambientalno fotografijo ali podobo krajine v belem okvirju. V prvih letih delovanja založbe so bili na ovitkih predvsem tehnološko in barvno obdelani izrezi detajlov iz fotografij tekstur tal, zidov in podobnega ali pa le abstraktna simbolika kot na primer na plošči Conference Of The Birds basista Dava Hollanda. Tudi Andy Warhol se je v mladosti lotil oblikovanja za jazz, njegovo risbo najdemo med drugim na ovitku plošče jazzovskega kitarista Kennyja Burrella Blue Lights. Prave majhne likovne mojstrovine so upodobitve jazzistov, ki jih je za ovitke založbe Atlantic napravil Marvin Israel. Tudi za ploščo Charlesa Mingusa Tonight At Noon in Johna Coltrana Coltrane's Sound. Mati Klarwein je umetnik, ki ga le redki poznajo po imenu, skoraj vsem ljubiteljem sodobne glasbe dvajsetega stoletja pa so ostale v spominu vsaj podobe s plošč skupine Santana Abraxas in ilustracije prelomne plošče Bitches Brew Milesa Davisa. Na razstavi Stoletje jazza je bila izdatno predstavljena tudi jazzovska fotografija. Ob že omenjenem Carlu van Lechtnu so zastopani tudi mojstri, kot so bili Herman Leonard, Lee Friedlander, William Claxton in Francoz Guy Le Querrec. Na turneji po afriških državah je s kamero spremljal trio francoskega pihalca Louisa Sclavisa, bobnarja Alda Romana in basista Henrija Texierja. Fotografije so bile objavljene v Querrecovi fotografski monografiji, priloženi plošči Carnet des routes.

Protovideospoti in glasba za filme

V sredini minulega stoletja, leta 1940, so nastali t. i. soundieji, krajši triminutni filmčki, opremljeni z jazzovsko glasbo, predvajali so jih na majhnih zaslonih priložnostnih aparatur, poimenovanih Mills Panorama, v nočnih lokalih, restavracijah, zabaviščnih centrih in preddverjih javnih ustanov. Vstaviti si moral kovanec za četrt dolarja (dime) kot v džuboks. Soundieje danes lahko prepoznamo kot predhodnike aktualnih videospotov. Z jazzovsko glasbo so svoje filme opremili tudi nekateri najboljši filmski režiserji. Duke Ellington je komponiral za Premingerjevo Anatomijo nekega umora, Charles Mingus za Sence Johna Cassavetsa, Herbie Hancock za Round Midnight Bertranda Tavernierja, Miles Davis pa za film francoskega režiserja Louisa Malla Dvigalo za morišče. Leta 1957 je bil trobentač Miles Davis na krajši turneji po Franciji, vmes je v sodelovanju s tenorskim saksofonistom Barneyjem Wilnom, pianistom Renéjem Urtregerjem, kontrabasistom Pierrom Michelotom in ameriškim Parižanom, bobnarjem Kennyjem Clarkom, zložil glasbo za Mallov film. V noči na 5. december 1957 so v pariškem studiu improvizirali ob projekciji ključnih scen iz filma. Glasba je pozneje skupaj z neuporabljenimi posnetki izšla na samostojni plošči.

Beatniška generacija na cesti

Jazz je pomembno zaznamoval tudi besedno umetnost. Literarni junaki kultnega romana On The Road (Na cesti) ameriškega pisatelja beatniške generacije Jacka Kerouaca so bili vneti privrženci takratne jazzovske glasbe. Celo sam Kerouac se je preizkusil v vokalni interpretaciji jazzovskega standarda Johnnyja Mercerja in Harolda Arlena Come Rain Or Come Shine. V petdesetih letih minulega stoletja so predvsem v jazzovskih klubih San Francisca potekala redna tedenska srečanja z motom »Jazz in poezija«. Na njih so med drugimi nastopali Frank O´Hara, Jack Kerouac, Lawrence Ferlinghetti je recitiral ob spremljavi saksofonista Stana Getza, od jazzovskih glasbenikov pa je aktivno sodeloval tudi Charles Mingus. Mimogrede: izbor poezije Franka O'Hare je izšel pred nekaj leti tudi v slovenščini, Kerouacov roman Na cesti pa je izšel v novem prevodu Jureta Potokarja.

Razstavo Stoletje jazza so sklenile nekatere slikarske upodobitve iz zadnjih dveh desetletij: plakati Keitha Haringa za jazzovske festivale, lucidna umetniška instalacija Davida Hammonsa Chasin' the Blue Train in monumentalno platno Jean-Michela Basquiata King Zulu. Založba Fantasy je pred nekaj leti na kompilaciji Basquiat Salutes Jazz zbrala nekatere najljubše skladbe tega karizmatičnega umetnika, predanega ljubitelja bopovske glasbe. Skratka, na Stoletju jazza mine dan, kot bi trenil. Razstavo bodo 17. marca odprli v Parizu, in sicer v tamkajšnjem Musée du quai Branly, kasneje pa se bo selila še v Barcelono.

Marko Kumer