Svetovni zbor mladih

Letos teče že dvajseto leto, odkar daje Glasbena mladina Slovenije mladim pevcem in pevkam, starim od 17 do 26 let, priložnost, da svoj glas združijo s številnimi drugimi mladimi pevci iz vsega sveta. Projekt z imenom Svetovni zbor mladih oziroma v angleščini World Youth Choir je v vseh teh letih doživelo že 29 Slovencev (nekateri tudi večkrat), letos so izbrali še pet pevk in pevca, katerih posnetke z avdicije bodo na končni izbor poslali vodstvu Svetovnega zbora mladih v Namur.

Medtem ko se zbor za letos še torej sestavlja, si tako velik projekt zasluži, da o njem povemo še kaj, česar uradni podatki ne morejo – mnenja udeležencev. Lanski slovenski predstavniki: Alenka Bobek, Tanja Rupnik, Sanja Zupanič, Aco Biščevič, Martin Logar in Darko Vidic so svoja doživljanja strnili v skupno besedilo, sama sem pozneje postavila še nekaj vprašanj Sanji Zupanič (SZ) in Darku Vidicu (DV). Skupek obojega sledi, dodala bi le še to, da iz vsega, kar nastaja zaradi Svetovnega zbora mladih (gledano popolnoma objektivno, nepristransko), glasbena kultura vsekakor še bolj živi.

Sestav je začel turnejo v dveh posebnih administrativnih regijah Kitajske, Hongkongu in Macau, nadaljeval na Kitajskem in jo sklenil z nastopom na odprtju olimpijskih iger v Hongkongu, kjer je isti dan kot v Pekingu potekalo vzporedno odprtje olimpijskih iger za jahalce konj.

Zbor je v repertoar vključil skladbe azijske kulture (Koreja, Kitajska, Mongolija, Japonska) in vokalnega jazza ter t. i. akustičnega popa. Zaradi same zahtevnosti programa in jezikovnih preprek smo pevci izkoristili prvih štirinajst dni za intenzivno vsakodnevno deveturno vadenje in piljenje teksta, saj je zbor večino del izvajal na pamet. Sodelovanje v Svetovnem zboru mladih nam je ponudilo dva popolnoma različna glasbena svetova in seveda tudi dirigenta. Prek vaj in kasneje koncertov smo vsakodnevno združevali umirjeno azijsko tradicijo z ameriško popularno glasbo.

Prvi del koncerta je vodil eden najbolj priznanih in uveljavljenih azijskih zborovskih dirigentov dr. Hak Won Yoon. Predstavil nam je obsežen program azijske glasbe. Z umirjenostjo, znanjem in neizmerno prijaznostjo nas je popolnoma očaral. Kljub slabemu znanju angleškega jezika nam je prek glasbe same pokazal vsa svoja občutenja in neizmeren talent. Drugi del programa je vodil pianist, aranžer in zborovodja dr. Steve Zegree. Predstavil nam je delček skladb vokalnega jazza, kar je večini pevcev s klasično izobrazbo pomenilo nekaj novega, nov izziv. Spoznali smo ga kot navdušenega profesorja, ki je poleg učenja skladb zelo rad predstavil tudi širše ozadje nastanka pesmi. Pri tem mu je bil v veliko oporo tudi jazz trio, nabor njegovih bivših učencev, ki so naše petje z improvizirano spremljavo še obogatili.

Zboru se je že drugi dan ponudila idealna priložnost, da nastopi na predolimpijski prireditvi v Hongkongu z znamenitim kitajskim igralcem Jackiejem Chanom. Sledili so uspešni koncerti z navdušenimi poslušalci, ki so nas obravnavali kot velike pevske zvezde. Zbirali so avtograme in se želeli fotografirati z vsakim pevcem posebej. V Guangzhouju smo imeli tudi prvi pravi koncert, ki je po pričakovanjih uspel, smo pa bili precej razočarani nad publiko, saj smo morali najprej prestaviti začetek, ker je tam povsem običajno, da na kulturne prireditve ljudje množično zamujajo, potem smo morali ves čas prenašati zvonjenje mobilnih telefonov in glasno pogovarjanje. Kljub temu lahko trdimo, da so se kitajski poslušalci izkazali kot izjemno optimistična in prijazna publika. Sicer pravijo, da pred tujci nikdar ne pokažejo slabe volje, nezadovoljstva ali strahu. Na njihovem obrazu dejansko vedno počiva vljuden nasmeh in nagnjenost k ustrežljivosti.

Kljub temu da je zbor deloval neodvisno od aktualnega športnega dogajanja, je vzdušje okoli nas konstantno odsevalo duh olimpijskega spektakla. Ulice večjih mest so bile nabite z športnimi navdušenci iz vsega sveta, stojnicami s spominki, oglasnimi plakati, uličnimi prireditvami itd. Porast cen in povečana varnost sta bili več kot očitni. Nastop na olimpijskih igrah je bil za večino pevcev dan d. Odprtje tega spektakla je nemogoče opisati, kajti organizacija je potekala po točno določenem urniku, točno določenih nalogah. Zbor se je ravnal po danih napotkih organizatorjev, ki niso dovoljevali nobenega ogrožanja planiranega. Za Kitajce je vsak nepredviden korak ali premik pomenil ogrožanje skrbno načrtovane prireditve. Tako je 80-članski zbor čakal več kot pol dneva v garderobah, da je lahko za par minut stopil na oder. Kljub temu je to bil edinstven in verjetno za večino od nas neponovljiv dogodek.

Projekt je bil v glavnem zelo dobro zasnovan. Morda smo pogrešali več koncertov in s tem predstavitev Svetovnega zbora mladih, ambasadorja miru, širši publiki. Verjetno nam bo vsem v zelo lepem spominu ostal predvsem nastop na odprtju olimpijskih iger, kar je dalo projektu še poseben čar. V spomin pa se bodo zapisali tudi vsi organizatorji, ki so ves mesec neumorno skrbeli za naše kar se da dobro počutje.

Kot vsako leto smo se tudi tokrat s težkim srcem vrnili domov, saj svetovni zbor ni le projekt, ki ponuja najvišjo raven zborovskega petja, ampak tudi nepozaben projekt za vse življenje. Ponuja namreč ogromno novih poznanstev, znanj, najboljših prijateljstev in nepozabnih trenutkov.

Zakaj je vredno vsaj poskusiti na avdiciji za Svetovni mladinski zbor?

DV: Ker je nagrada, če ti uspe, precej privlačna. Mesec počitnic v družbi podobno mislečih ljudi z vsega sveta pač ni mačji kašelj!

SZ: Ničesar ne moreš izgubiti, če greš na avdicijo in zapoješ. Imaš možnosti, da boš izbran za Svetovni zbor mladih, ki je edinstvena izkušnja, sicer pa imaš vsaj izkušnjo avdicije, petja prima vista itd.

Kaj vama je pomenilo največ?

DV: Ogromno novih, zanimivih poznanstev, spoznavanje okolja države delovanja zbora ter edinstvena in vrhunska glasbena izkušnja. In seveda žongliranje s fižolovo vrečko v družbi Jackieja Chana.

SZ: Največ mi je pomenilo, da sem na zboru spoznala mlade ljudi dobesedno iz vsega sveta. In vsi so zelo pozitivni, zanimajo jih druge kulture, vsi imajo radi glasbo.

Kako ste izkoristili čas, ko niste imeli vaj ali koncertov?

DV: Šli smo na izlet ali na obisk k lokalnim veljakom. V prostem času smo se, če smo imeli priložnost, ukvarjali s športom, zvečer pa smo sami organizirali kakšno zabavo.

SZ: Prva dva tedna je bilo toliko vaj, da smo skorajda samo peli, jedli in spali. Kasneje je bilo več časa tudi za zabave, oglede, izlete, sama sem se na primer s skupino drugih nespametnih odpravila na sprehod v tajfunu 6. stopnje. Sprehod, ki si ga ne želim še kdaj doživeti!

S kom sta se družila največ?

DV: Poleg Slovencev, s katerimi smo verjetno največ časa preživeli že iz čisto praktičnega razloga, jezika, sem se družil predvsem z Evropejci (Nizozemci, Švedi, Avstrijci, Srbi, Italijani), verjetno zaradi precej podobnih nazorov in življenjskih izkušenj. Po zvinu gležnja sem več časa preživel tudi v družbi prijaznih azijskih gostiteljev, ki so mi pomagali pri prebijanju skozi urbano džunglo in bolnišnično birokracijo v kantonščini. V prostem času in zvečer pa si z njimi kljub trudu nismo mogli kaj dosti pomagati; nihče namreč ni navajen kakršnega koli sproščenega druženja, zato so bili večinoma vsi takoj po večerji v svojih posteljah. Afričani so malenkost boljši, toda podobni. Navsezadnje se je tudi med ljudmi Južne in Severne Amerike našla kakšna priložnost za pogovor, čeprav so predvsem slednji občutno preveč zaslepljeni s samozavestjo in bolestnim patriotizmom.

SZ: Avstrija, Italija, Izrael, Južnoafriška republika, Malezija, Srbija, Španija, Švica, Švedska, Venezuela, ZDA. Vsi smo se družili!

So bile tudi kakšne težave, na katere bi opozorila naslednje udeležence tega zbora?

DV: Glede na to, da sem bil skoraj en mesec zdoma in tako daleč v vseh pogledih, me je resnično motilo pomanjkanje vsaj najbolj tipičnih turističnih ogledov. Tako blizu smo bili neverjetnim zgodovinskim in naravnim spomenikom (družbenih smo celo nekaj videli) Kitajske in prejšnje leto Južnoafriške republike, pa vendar tako daleč. Če si hotel kaj videti, si sam moral organizirati, in še to v prenatrpanem urniku. Vendar prvotno poslanstvo tega zbora je, vem, vrhunska glasba, zato se na tem področju verjetno nikoli ne bo nič premaknilo. Torej, opozorilo: če mislite, da bodo WYC prave turistične počitnice z nekaj petja, se precej motite. Najprej petje, potem druženje, turizem je šele na tretjem mestu.

SZ: Za začetek se je treba psihično kar dobro pripraviti na veliko vaj. Nisem pričakovala tako intenzivnih vaj in zaradi časovne razlike sem bila prve dni precej utrujena.

Ali vokalno oziroma zborovsko glasbo v Sloveniji cenimo dovolj?

DV: V JAR-u sem govoril z dirigentom, ki je bil že večkrat v Sloveniji po službeni dolžnosti. Zatrdil mi je, da nikjer na svetu ni čutil tako močne tradicionalne vpetosti zborovskega petja v kulturo naroda kot pri nas. Menim, da smo glede na to, koliko nas je, gotovo v samem svetovnem vrhu, kar se tiče števila ljudi, ki se tako ali drugače ukvarjajo s petjem. Kljub temu da statistika dela svoje, imamo še vedno kakovostne zbore, ki se lahko skorajda enakovredno postavijo ob bok najkvalitetnejšim svetovnim zborom. Podatek, ki potrjuje dejstva: obakrat, ko sem sodeloval, smo bili Slovenci (poleg privilegiranih domačinov) najštevilnejše zastopani. Lani smo si prvo mesto delili s Švedi in Nizozemci, predlani nas je bilo največ. Butast izračun nam pove, da bi zbor, če bi bile vse države sveta v njem procentualno tako zastopane kot Slovenija, štel najmanj 180.000 članov in ne 80.

SZ Zdi se mi, da je zborovsko petje v Sloveniji zelo razširjeno in cenjeno − če primerjam, kako prijatelji iz nekaterih drugih držav ocenjujejo situacijo pri njih.

Doris Šegula