Letnik: 2009 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Janez Pirc

Terakaft

Nova revolucija saharskih kitar ali njeno nadaljevanje?

Tuareška kitarska glasba uporniških in družbenoangažiranih besedil, ishumar, že približno desetletje pridobiva mednarodno priljubljenost. Še naprej pa ostaja v tem okviru najbolj znana skupina, ki je ta slog utemeljila in popularizirala – Tinariwen. Na tuareški glasbeni sceni so aktivne številne druge ishumarske zasedbe, predvsem iz Malija in Nigra, a v odnosu do Tinariwen ima prav posebno mesto malijska skupina Terakaft.

Vloga Tinariwen je pri kreiranju glasbene zvrsti ishumar nesporno priznana tako med Tuaregi kot širše po svetu. Tinariwen in pred nekaj leti ustanovljena skupina Terakaft si tako rekoč delita iste ustanovne člane, ki imajo med ljubitelji tuareške glasbe Malija in Nigra že legendarni status. Za Terakaft bi lahko rekli, da igra oziroma ustvarja tisto, kar bi morda tudi Tinariwen, če bi ti ostali v prvotni postavi. Obe skupini namreč črpata deloma iz iste zakladnice že ustvarjenih starejših skladb in sorodnih življenjskih izkušenj. Za lažje razumevanje okoliščin njunega nastanka in delovanja se je treba vrniti nekaj desetletij nazaj.

Ishumar je pognal prve plodove med mladimi Tuaregi s saharskega severa Malija in Nigra. Ti so se predvsem v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja zatekli v eksil v sosednjo Alžirijo oziroma Libijo. Tja so številni Tuaregi emigrirali zaradi represivne in marginalizacijske politike malijskih in nigrskih centralnih oblasti ter dolgih obdobij suše in lakote, zlasti na prelomu iz šestdesetih let v sedemdeseta. Pod vplivom tradicionalnih tuareških melodij ter arabske in zahodne popularne glasbe se je med mladimi brezposelnimi Tuaregi ob koncu sedemdesetih razvil samosvoj slog, ishumar. Izraz izvira iz popačene francoske besede za brezposelne, chômeur. Tradicionalne lutnje so zamenjali električne kitare in bas, glasbo pa so okarakterizirala militantna družbenoangažirana besedila, ki so spodbujala upor in boj Tuaregov za njihove pravice ter ohranitev lastne kulture. V južnoalžirskem mestu Tanamrasset, sicer ravno tako ležečem v obsežni deželi Tuaregov, je kot prva ishumarska skupina nastala Taghreft Tinariwen (prvi del imena so kasneje izpustili). Njeni ustanovni člani so bili pribežniki iz odmaknjene gorske regije Adrar des Iforas na severu Malija. Med njimi so bili kitaristi, pevci in tekstopisci: brata Intiyeden in Liya Ag Ablil, Ibrahim Ag Alhabib, Kedou Ag Ossad in nekateri drugi. Ob izbruhu novega upora Tuaregov v Maliju leta 1990 so člani tudi aktivno sodelovali v uporniškem gibanju, kjer so sobojevnike bodrili tudi z glasbo. Po sklenitvi mirovnega sporazuma z malijsko vlado 1992. (pravega miru sicer v tuareškem delu Malija ni bilo vse do druge polovice devetdesetih let) je skupina Tinariwen v kratkem obdobju posnela prvi dve kaseti. Leta 1994 je Intiyeden zaradi bolezni umrl, več pa se je o skupini spet slišalo, ko je vzpostavila stik s francosko zasedbo Lo'Jo ob koncu devetdesetih. Skupno organiziranje prvega malijskega glasbenega Festivala v puščavi in sledeči prvi album Tinariwen za mednarodno tržišče sta že zgodovina.

Kitarist, pevec in tekstopisec Kedou (zapisi njegovega imena so različni: najpogosteje se pojavlja še različica Kheddou), znan tudi pod vzdevkom Khiwaj oziroma velikan, je Tinariwen zapustil kmalu po izidu mednarodnega prvenca skupine. Še pred tem smo ga lahko leta 2002 videli igrati z drugimi člani tudi na Drugi godbi. Nekaj let je živel v Alžiriji in zatem še v Libiji, dokler se ni okoli 2006. spet vrnil v rodno regijo Adrar v Maliju. Tam je skupaj s še enim ustanovnim in hkrati bivšim članom Tinariwen, Liyo Ag Ablilom - Diaro, ustanovil novo zasedbo, Terakaft. Ime v tuareškem jeziku pomeni karavano tamašek. Skupini sta se pridružila še mlada kitarista in vokalista Sanou Ag Ahmed (Diarov nečak) in Rhissa Ag Ogham. Najbolj prepoznavni član Terakafta in avtor največjega deleža skladb skupine je Kedou, o katerem kroži mnogo legend še iz obdobja tuareškega upora. Znana je tudi prigoda, kako je na prvem Festivalu v puščavi šel sam za razbojniki, ki so ukradli koncertno ozvočenje, in se po nekajurnem zasledovanju in pogajanju z njimi uspešno vrnil nazaj z odvzetimi predmeti.

Kmalu po prvem uradnem koncertu Terakafta, ki se je zgodil na Festivalu v puščavi leta 2007, je skupina v Bamaku posnela prvi album z zgovornim naslovom Bismilla, The Bko Sessions (Bko je kratica za Bamako, op. a.). Plošča je bila posneta tako rekoč v živo v studiu, brez kakršnih koli tehničnih dodatkov. Sam naslov in živ pristop k snemanju precej spominjajo na prej omenjeni mednarodni prvenec Tinariwen. Skladbe na njem vsebujejo preplet tudi do treh ali celo štirih kitar hkrati, brez kakršnih koli tolkal. Za spremljavo so samo vodilni in spremljevalni vokali, ki so jih prispevali vsi člani skupine. Večino skladb je napisal Kedou, nekatere med njimi pa izvirajo še iz obdobja eksila članov skupine in tuareškega upora v začetku devetdesetih. Poleg teh že poznanih revolucionarnih pesmi se njihove teme dotikajo še travm in trpljenja, ki so jih Tuaregi doživeli v novejši zgodovini, ter spodbujanja k ohranjanju lastne kulture. Po krajših koncertnih serijah v Evropi je skupina Terakaft še konec leta 2007 posnela v Franciji novi album, Akh Issudar, ki je izšel lani. V primerjavi z grobim, neizbrušenim zvokom predhodnice pomeni ta plošča velik korak naprej, kar se tiče dodelave aranžmajev skladb, njihove pestre dinamike, udarnosti in še večje verziranosti zasedbe kot celote. Produkcija albuma še vedno izpostavlja »živ« zvok, kjer se zveni kitar, basa in ploskanja prepletajo tako kompleksno, da se ob nepazljivem poslušanju skoraj avtomatično slišijo še tolkala, čeprav jih na posnetkih ni nikjer. Poleg Kedouja je pomemben delež skladb prispeval tudi Diara, nekaj pa jih je tudi delo mladega Sanouja ter pokojnega Inteyedena. Tako kot na prvi plošči tudi na tej gostuje vokalist Issa Dicko, sicer pomemben promotor tuareškega kulturnega izročila v Maliju.

Kljub nekaterim vnovičnim vzporednicam s Tinariwen, ki so se pojavile ob izidu tega albuma, ima Terakaft razpoznaven zvok in ravno tako zelo drzen način igranja. Nedvomno je vrsta zasedbe, ki najbolj pride do izraza na nastopih v živo, ti se ji v letošnjem letu spet obetajo tudi v Evropi. Pred tem je skupino doletela večja sprememba, saj se jo je pred kratkim odločil zapustiti Kedou, tako da sta se ji pridružila dva nova člana mlajše generacije. Diara pa naj bi gostoval pri snemanju novega albuma Tinariwen, ki ga lahko pričakujemo v naslednjih mesecih.

Janez Pirc