Tremolo ali Nastopanje je lahko užitek (3.)

Os sveta

Vse je mogoče. Da uspemo kot JAZ, se moramo najprej naučiti spoznati vse zunanje dejavnike in tudi lastne (miselne) vzorce, ki nas zavirajo – nam povzročajo neugodje ali kako drugače omejujejo možnost, da morda celo presežemo samega sebe. Šele potem ko se naučimo opustiti vse te dejavnike, se lahko osredotočimo na tisto, kar v resnici želimo početi, in ko to dejansko počnemo, postanemo središče sveta, a brez potrebe, da bi pomislili nase.

1. del Grindeajine tehnike:

Stojim vzravnano, z nogami rahlo narazen. Visoko dvignem ramena, obenem vdihnem, zadržim dih in ramena tri sekunde, spustim ramena in obenem izdihnem zrak. Vajo ponovim trikrat.

Dvignem roke predse, v višino ramen, jih dvignem nad glavo, dlani sta vzporedno obrnjeni druga proti drugi, visoko stegujem roke, spustim roke v odročenje (kot krila letala) in ob izdihu pustim, da roke prosto padejo ob telesu. Tudi to vajo ponovim trikrat.

Ob vsaki vaji čutim, kako so se mi podaljšale roke in sprostile napetosti v predelu vratu in ramen.

2. del Grindeajine tehnike:

Nadaljujem z vajo, ki je prav tako fizična, a se ob njej ne premikam. Spremembe v telesu doživim ob mentalnih direktivah:

1. korak:stojim sproščeno, zelo mirno, z nogami rahlo narazen in z zaprtimi očmi. Mislim na svojo hrbtenico in ji dovolim, da se podaljša, da se začne gibati navzgor, proti nebu. Pustim svojemu računalniku v možganih, da uredi, katere mišice vratu se bodo pokrčile, katere sprostile in katere bodo ostale v ravnotežju. Glava se nežno pomakne navzgor in je postavljena na najvišje vretence, medtem ko je vrat popolnoma osvobojen nepotrebnih napetosti. V tem trenutku so glava, vrat in torzo popolnoma poravnani.

2. korak: pozornost usmerim na ramena, ki so spuščena. Počasi in kar se da dolgo izdihujem zrak, medtem šepetam »haaaaaaa«. Dih pošljem v notranjost svojega telesa, proti trebušni preponi. Ko izdihnem zrak, se prepona popolnoma sprosti. Po izdihu telo začuti potrebo po vdihu. Pustim, da se to zgodi, in ugotavljam, kako se medtem širi hrbet.

3. korak: pozornost usmerim na kolena in gležnje in jim pustim, da so mehki, prožni, občutim jih kot milnico. Stopala so spojena s tlemi. Doživljam nenavadno občutje, podobno lebdenju, telo postane lahko in je v popolnem ravnotežju, čustva so umirjena in misli osredotočene na to, kar počnem.

Ko se človek rodi v ta svet, ima na voljo vesolje možnosti, da razvije svoje potenciale. Otroci so bitja, ki potrebujejo meje, znotraj katerih se optimalno razvijajo, a bi prav tako v očeh odraslih morali biti velike osebnosti, saj bodo nekoč postavljali svet bodočnosti. Starši so prvi, ki usmerjajo razvijanje otrokovih potencialov in bodoče svetovne ureditve, sledijo vplivi drugih vzgojiteljev, vrstnikov, okolja, vzornikov, družbene ureditve itd. Vsi, ki so neposredno odgovorni za otrokov razvoj, bi se morali zavedati, da ta ni njihova last, temveč njihova odgovornost, da jih učijo in vodijo. Znotraj danih potencialov (svojih in tistih, ki jih prepoznajo v otroku) starši in vzgojitelji sprejemajo odločitve in se morajo zavedati, da počnejo to v imenu najmlajših in s čim boljšimi možnostmi za otrokov razvoj.

Pa je res tako?

Proces učenja se začne takoj ob rojstvu in za vsako, tudi še tako enostavno veščino, je potrebno veliko poskusov, preden postane rutina. Skozi leta se v vsakem znanju, gibu, misli in občutenju zbere neverjetna množica podatkov, ki zaznamujejo notranji spomin določenega zunanjega izraza. Nekateri spomini so globoko potlačeni v podzavest zaradi neprijetnosti izkušnje, ki je oblikovala končni rezultat.

Razočaral si me. Te je kaj strah? Strah me je, kako bo s tabo. Moraš biti najboljši, če ne … Ne maram te takšnega. To pa ni bilo dobro. Tisti fant je pa bolj priden kot ti, a vidiš? Nimam časa. Ne verjamem ti. Ti nisi sposoben.

Zaradi frustracij, malomarnosti, pomanjkanja znanja in izkušenj pa tudi zaradi potrebe po potrjevanju lastnega ega odrasli v veliki meri onemogočijo otroku, da se razvije v to, kar bi lahko bil v svoji absolutni popolnosti. Kajti naloga otroka, ko odraste, je tudi, da odkrije napake, ki so bile narejene v procesu dosedanjega učenja, in da jih preseže – tudi ob tem, da odpusti tistim, ki so mu povzročili frustracije. Na napakah se učimo, ob tem lahko notranje rastemo in dajemo moč in znanje svetu okrog sebe.

Življenje in primerne vaje, kot je Grindeajina tehnika, nas naučijo spoznavati svoje telo, občutenja in misli v novih dimenzijah. Ko si z leti bivanja in učenja na telesni, čustveni in miselni ravni ustvarjamo (tudi) blokade, se te najbolj vidno manifestirajo v obliki zakrčenosti telesa in telesne govorice nasploh. Grindeajina tehnika je bila v prvi vrsti oblikovana predvsem zato, da glasbenikom omogoča prepoznati njihovo telo in najti idealne pogoje, ko jim telo služi pri tehniki igranja instrumenta in petja, vse to pa posledično vpliva tudi na samozavest. A ta tehnika je mnogo več. Tisti, ki jo vztrajno vadijo, se zavedajo njenih pozitivnih učinkov ne le v igranju in nastopanju (vztrajnost vadbe je vsekakor priporočljiva, četudi traja le kratke tri minute in lahko sčasoma pridemo do njenih učinkov v trenutku). Občutek je podoben tistemu, ko po napornem vzpenjanju na hrib ali goro z vrha opazuješ brezmejne daljave, ko si razbremenjen vseh skrbi, ko je svet tako rekoč pod nogami, tako miren in spokojen. Občutenje telesa, osvobojenega vseh nepotrebnih napetosti in blokad, je občutenje povezane celote, čustva so umirjena in misli osredotočene na zdaj in tukaj. Biti istočasno sredi neba in v sredini zemlje ter se zavedati sebe nekje vmes razbremeni človeka vsakršnih negativnih čustev in razmišljanj. Namesto obsojanj, prelaganja krivde na drugega za to, kar bi lahko storili sami, namesto jeze, žalosti, strahu itd. obstaja lahko le eno – po mnogo letih ima človek ponovno na voljo vesolje možnosti, da razvije svoje potenciale. Postane središče sveta, a obenem prav v tem svetu živi preprosto življenje.

Takšno je tudi življenje Carole Grindea, avtorice Grindeajine tehnike. Leta 1939 je v strahu pred nacisti zaradi judovskega rodu z možem zbežala iz Romunije v London. Mlada pianistka je kmalu spoznala odlično mentorico, priznano pianistko Myro Hess. Ko je izbruhnila vojna, je Hessova želela pomagati tako, da bi vozila rešilne avtomobile. Carola pa jo je prepričala, da najbolj pomaga s tistim, kar najbolje zna. Prepričala jo je, da so s pomočjo britanske vlade v prostorih narodne galerije v Londonu vsak dan od leta 1939 do 1946 prirejali opoldanske koncerte, na katerih so nastopali tudi številni slavni umetniki. Izkupiček je šel v sklad za pomoč britanski vojski, navzočim v dvorani (nabito polna!) pa je glasba dvigovala moralo. Klavirska priredba Bachove kantate št. 147 Myre Hess je leta 1940 postala hit, saj so jo poslušali milijoni, tudi prek radia (posnetek je dosegljiv tudi na YouTubu).

Kasneje je Carola Grindea poučevala klavir na Guildhall School of Music and Drama. Ob pomoči in zgledu kolega Yehudija Menuhina je leta 1978 osnovala organizacijo EPTA, Evropsko združenje klavirskih pedagogov, ki pa ne povezuje le evropskih pedagogov. Danes ima okrog 40 članic, ki so močan člen pri razvijanju klavirske igre v matičnih državah in predstavljajo svoje delo tudi na mednarodnih konferencah EPTA (leta 2010 bo v Sloveniji).

Ob skrbi za glasbenike, ki trpijo zaradi napačne tehnike igranja in bolečin, ki jim botruje prisilna drža ob več urah vadenja, in da bi jim omogočila samozavestno igranje, ni le oblikovala svoje tehnike, temveč že dolgo pred tem, leta 1980, ustanovila ISSTIP, Mednarodno društvo za proučevanje napetosti med nastopom. Klinika odrskih umetnosti, tečaji in konference, ki jih je vodila doslej, prav tako združujejo mnoge po svetu, največ pa je vredno to, da je veliko glasbenikom takrat, ko so kljub vsej medicinski pomoči začeli že močno dvomiti, da bodo zaradi tegob lahko sploh še igrali, izpolnila prav to njihovo željo.

Za začimbo: največ idej se je Caroli Grindea ob pogovoru z drugimi porodilo v njeni majhni kuhinji v dvonadstropnem stanovanju mirne londonske četrti. V kuhinji je več pohištva kot prostora za ljudi, miza, velika komaj za dva in že tako obložena z raznimi stvarmi, še vedno čudežno premore nahraniti po več ljudi hkrati. Pogled skozi okno sega komaj do brezoblično rjave stene naslednje stavbe nekaj metrov proč, uresničene vizije, ki izhajajo iz tega prostora, pa so brezmejne.

Damjana Zupan