Letnik: 2009 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Janez Pirc

Vieux Farka Touré

Lovljenje glasbenega ravnotežja

Še pred dvema letoma je zunaj domačega Malija zanj vedel le malokdo, danes pa je eden najobetavnejših mladih upov glasbene scene te zahodnoafriške države. V prašni in vroči malijski prestolnici Bamako je konec januarja Vieux Farka Touré ravno končeval snemanje kar dveh novih projektov.

O istoimenskem prvencu Vieuxa Farke smo pisali v Muski, št. 9-10/2007, sicer pa tega kitarista, pevca in multiinstrumentalista večina bralstva najbrž pozna po obetavnem nastopu na lanski Drugi godbi. Teden dni po njegovem koncertu na malijskem Festivalu v puščavi (glej Po koncertu) smo se pogovarjali na vrtu njegovega drugega doma – bamaške hiše njegovega pokojnega očeta Alija Farke Touréja. Pred tem smo ga obiskali tudi v studiu Bogolan, kjer so v zadnjih letih snemala praktično vsa največja malijska glasbena imena. Kljub že precej pozni večerni uri je tam vladalo sproščeno in kreativno vzdušje. Vieuxa smo ujeli ravno med končevanjem skladb za dokumentarec o zgodovini in kulturi mitičnega malijskega mesta Timbuktu. Zaradi velike zgodovinske pomembnosti Timbuktuja za vso Afriko, posebno za razvoj znanosti, se je pri financiranju filma baje najbolj angažirala južnoafriška vlada. Premiero naj bi letos doživel na enem večjih afriških filmskih festivalov – Fespaco – v malijski sosedi Burkina Fasu. Vieux je za filmsko glasbo odigral večino glasbil kar sam, v studiu pa je gostovala še domačinka iz Timbuktuja, pevka Khaira Arby, ki jo kljub priznanju doma pozna v tujini le peščica ljubiteljev glasbe. Njen vokal je tako močan in prodoren, da tonskim tehnikom na koncertih redno dela težave. V studiu je delovala precej utrujeno zaradi napornega preteklega tedna, ko je nastopu na Festivalu v puščavi sledilo potovanje v okoli tisoč kilometrov oddaljeni Bamako na snemanje. Vseeno je bila popolnoma osredotočena in nezmotljiva ob svojem petju, zraven pa je Vieux impulzivno in v šaljivem vzdušju igral akustično kitaro. A vtis o živahnem mladeniču je kljub temu malce varljiv. Kot nam je zaupal, zvečer zaradi hrupnosti ne zahaja v glasbene klube ali diskoteke kljub izredno bogatemu klubsko-koncertnemu življenju malijske prestolnice. Raje ostaja doma in nabira energijo za lastno ustvarjanje. Po snemanju se namerava vrniti v rodno vas Niafunké, ki je relativno blizu Timbuktuja, na severu države, kjer se bo za kak teden popolnoma odklopil od zunanjega sveta.

Ali lahko poveš kaj več o projektu, ki ga snemaš s Khairo Arby? Zakaj sta bila prav ti in ona izbrana, da prispevata glasbo za ta dokumentarec?

Zamisel o dokumentarcu o Timbuktuju je stara že nekaj let. Okoli leta 2004 sva bila z očetom v Južnoafriški republiki, kjer se je oče dogovarjal za financiranje dokumentacijskega centra Ahmed Baba (v Timbuktuju, op. p.). Od takrat naprej tudi sam sodelujem pri projektu, ki se zdaj dobro nadaljuje. Takrat so mi Južnoafričani povedali, da bodo naredili dokumentarec o rokopisih iz Timbuktuja, in mi ponudili sodelovanje pri filmu. Seveda sem privolil. Kmalu se je nabralo še več kandidatov, ki so hoteli narediti glasbo za dokumentarec, a sam sem bil glede tega v dosti boljšem položaju. Izviram iz timbuktujske regije, tam sem živel in sem torej primernejši, da prispevam glasbo k filmu. Drugi pač niso bili s severa države. Khaira Arby dobro pozna glasbeno izročilo Timbuktuja. Imam jo tako rekoč za mojo mamo in z mojo resnično mamo je tudi sicer v sorodu. Poklical sem jo k sodelovanju in začeli smo. Danes je naš četrti dan snemanja.

Bo na prihodnjem albumu tudi kakšna skladba s Khairo Arby?

Ja, z njo sem hotel snemati že prej, a ni bilo prave priložnosti. Zdaj se je pojavila in Khaira poje v eni od skladb. Posnela sva še eno, ki bo predvidoma na moji novi plošči. To bo tudi dobra priložnost zanjo, da jo bo moč mednarodno slišati.

Kaj pa lahko pričakujemo od tvojega prihodnjega albuma? Boš nanj spet vključil sodelovanja s kakšnimi priznanimi malijskimi glasbeniki, kot si to storil že na prvencu? Takrat si sodeloval s Toumanijem Diabatéjem, s pokojnim očetom, pa tudi z nekaterimi drugimi pomembnimi malijskimi instrumentalisti.

Album pripravljam s številnimi malijskimi glasbeniki. Spet sem hotel sodelovati tudi z Bassekouyem (Kouyatéjem, igralcem lutnje ngoni, op. p.), vendar je bil v tem času preveč zaseden. Tako med priznanimi gosti spet vključujem Toumanija in prvič tudi Afela Bocouma.

Na lanskem koncertu v Ljubljani si igral tudi priredbo U2, Bullet The Blue Sky. Nameravaš na novi album vključiti več takšnih zahodnjaških vplivov? Kje najdeš največ navdiha za nove skladbe?

Poslušam različne zvrsti, od rapa do countryja. Kar mi je všeč, pač poslušam brez omejitev in nimam priljubljene zvrsti. Glasbi se najraje posvetim v miru. Zelo rad imam tujo glasbo, a se zavedam, da bi izgubil stik z domačimi zvoki, če bi se preveč vdajal tujim vplivom. Vzdržujem torej neko ravnotežje, kot da bi bil z eno nogo v vodi in z drugo na kopnem.

Te kaj ovira ob plasiranju glasbe na radijske postaje v tem delu države, ki je bambarsko govoreči (bambara je najbolj pogost jezik in lingva franka v Maliju, op. p.), ker pač ne prihajaš od tod?

Pri nas ni ovir, če ne poješ v jeziku, ki ga govori večina. Če je ljudem všeč, kar poslušajo, potem jezik sploh ni ovira. Skladbo z mojega prvega albuma, Dounia (zapeta v sonraijščini, op. p.) pogosto vrtijo tu na radiu, kar se mi zdi krasno, saj imajo pesem enostavno radi.

Meniš, da je tvoja vloga glasbenika podobna, kot je bila očetova? Bil je prepričan in prepričljiv promotor različnih malijskih jezikov, kultur, glasbenih tradicij po svetu.

Ja, delam isto stvar. Na primer, na mojem prihodnjem albumu bo glasba iz Senegala, Gambije, poleg tega pa še glasba iz Kayesa, Timbuktuja in Gaa (malijske regionalne prestolnice oziroma mesta, op. p.). Mešam »malo iz vsega«, saj se morajo ljudje zavedati, kaj lahko vse te različne kulture ponudijo. Tudi prej omenjena Bullet The Blue Sky seveda ni naša skladba, je pa dober primer, kaj vse se da z glasbo narediti.

Kateri ustvarjalci so nate najbolj vplivali?

Poslušam veliko očetove glasbe, saj je bila ta pri nas vedno prisotna. Sicer pa se še vedno lotevam učenja malijske godbe nasploh. Šele potem ko obvladaš svojo glasbo, lahko dodajaš sestavine od drugod. Enako pač ne gre, da bi ponudil samo omako brez riža. Edino prav je, da ponudiš omako z rižem ali kruhom. Šele kasneje sem začel poslušati rock in vse do Johna Leeja Hookerja, Jamesa Browna, Phila Collinsa in mnogo drugih. Naenkrat so ti vplivi pri meni začeli tvoriti pravo kombinacijo oziroma funkcionirati kot glasba zame. Mešam torej dve vrsti slogov: evropsko-ameriške z malijskimi. Verjamem, da je mešanje muzike stvar, ki veliko pripomore k njeni kakovosti. Slabo je, če ljudje na mizi vidijo samo vsak svoj kos torte in ne celote, ne glede na to, ali so to Evropejci, Američani itd.

Si že imel priložnost koncertirati drugod po zahodnoafriški regiji oziroma širše po Afriki? Koliko možnosti sploh imajo mladi malijski glasbeniki, kot si sam, igrati na koncertih na primer v Lagosu, Kinšasi?

V naši regiji (zahodni Afriki, op. p.) ni veliko možnosti za koncertiranje po drugih državah, recimo na Slonokoščeni obali, v Gani in drugih obalnih državah. Vem za nekaj glasbenikov, ki jim to sicer uspeva, a jih ne poznam veliko. Seveda pa bi rad šel igrat v te države, a zaenkrat je pri izvedbi tega preveč težav.

Če se vrneva k dokumentarcu. Kot vem, bo to film o Timbuktuju, njegovih starih rokopisih oziroma dokumentih, o dediščini njegove kulture in znanosti. Se ti zdi, da se zahodnjaška percepcija Afrike počasi spreminja v smer priznavanja, upoštevanja afriške bogate zgodovine znanosti in kulture? Stereotipno gledanje na ta del zgodovine podsaharske Afrike je, da tam ni bilo univerz in pisnih dokumentov pred 20. stoletjem. Dejstvo pa je, da je bil Timbuktu na primer v 15. in 16. stoletju eden glavnih centrov učenosti nasploh.

Mislim, da bi dokumentarec znal biti zanimiv za spreminjanje teh okostenelih zamisli in ideologije. Film lahko spremeni način, kako ljudje gledajo na takšne stvari. Enkrat sem bil na obisku v neki šoli v ZDA, kjer mi je eden od učencev rekel, da misli, da je v Maliju še vedno povsod samo divja narava. Vprašal me je, ali imamo stanovanja, avtomobile in ceste kot pri njih. Odgovoril sem mu, da vse, kar vidi doma, poznamo tudi pri nas. Prav v redu nam gre v Maliju, razlike so samo na finančni ravni. Zaradi tega bo film o Timbuktuju pomagal ljudem spremeniti mišljenje in jim prikazati stvari o tem mestu, ki jih ne poznajo. Če srečaš tujce, pogosto ne poznajo Malija. Za Timbuktu pa vedo vsi, kar je seveda dobro. Film ne zadeva samo tamkajšnjih rokopisov, ampak pripoveduje o Afriki širše. Govori o Afriki, preden so bile tam vzpostavljene kolonialne meje. Zato verjamem, da je to nekaj zelo poučnega. Ta vsebina me je spodbudila za snemanje glasbe za dokumentarec. To je nekaj, kar bo odmevalo in bo gotovo nekaj res velikega.

Imajo tudi druge malijske manjšine komercialni potencial za preboj na tržišče svetovnih glasb? Tujci, ki poslušajo malijsko glasbo, praktično vsi poznajo bambarsko glasbo. Zdaj jih je večina slišala tudi za tuareško godbo, ne pa tudi za glasbo drugi ljudstev. Meniš, da je v Maliju še veliko tovrstnega potenciala, ki čaka na odkritje?

Imamo veliko ustvarjalcev − a spet ne tako veliko − ki so mednarodno priznani oziroma jim v tujini uspe izdati ploščo. Imamo glasbenike, ki so djeliji (grioti, op. a.): Toumani Diabaté, Bassekou Kouyaté in drugi. Sam pa nisem djeli, pa vseeno delam glasbo. Sem samo Sonrai s severa Malija kot tuareški Tinariwen. V Maliju ne gre toliko za vprašanje, iz katere etnične skupnosti si, ampak bolj za to, ali imaš srečo, da izdaš ploščo. Poznam, recimo, posameznike, ki imajo dva, tri koncerte na mesec, več pa jim ne uspe.

Kdaj lahko pričakujemo izid novega albuma?

Če bo šlo vse po sreči, aprila. Izid plošče bo mednarodni. Šele ko bom končal promocijsko turnejo v Evropi in ZDA, bo izšla tudi v Maliju. Pri nas je namreč toliko glasbenega piratstva, da je prej nima smisla izdati.

Si album dolgo snemal? Znano je, da je tvoj oče šel v studio za tri, štiri dni in je posnel praktično vse. To je velika razlika v primerjavi z nekaterimi zahodnimi zvezdniki, ki preživijo v studiu več mesecev, na koncu pa izdajo deset ali dvanajst skladb, in še to s težavo. Delaš tudi sam tako intenzivno, kot je bil navajen tvoj oče?

Album sem naredil hitro, v štirih dneh. Zame je vse v glavi, ne na papirju. Grem v studio, posnamem skladbe in to je to. Za mešanje, obdelavo zvoka, da bodo posnetki čisti, bom odpotoval v ZDA in Evropo, saj pri nas nimamo tako dobrih tehničnih kapacitet. Pot bo skupno trajala okrog deset dni.

Janez Pirc