Žoambo Žoet Workestrao

Nismo rock'n'roll živali

Žoambo Žoet Workestrao je posebna kulturna žival. Na bizaren, provokativen, nadrealističen in abstrakten način se zavleče v uho. Na križišču trčijo punk, jazz, rock v opoziciji, freak rock, ljudska in klasična glasba, Captain Beefheart pa maha Šarlo akrobata. S pletenjem brez dlake na jeziku komentira družbeno stvarnost paradoksov. Malo je takšnih glasbenih živali.

Jedro ŽŽW je isto že desetletje in pol. Kitarist Gregor Belušič (GB), ki zase pravi, da je danes pasivist, ker ni več tako aktiven na klubski sceni, je raziskovalec na biotehniški fakulteti v Ljubljani. Basist, sicer pa učitelj angleškega jezika, Ivo Poderžaj (IP) je letos z Gregorjem obšel dvajseto obletnico glasbeniške poroke, ki izvira iz mladih, hardcore časov VI7K (Volk in sedem kozličkov). Pred petnajstimi leti pa se je nadobudni bobnar Marjan Stanič (MS) začel oblikovati. Še sanjalo se mu ni, da bo danes profesionalni tolkalec.

Če se boste lotili predalčkanja njihove glasbene mezge, boste odprli vse predale in še vedno ne boste vedeli, kam natančno bi jih vtaknili. V njihovi neprozorni multi-anti-hiper-žanrskosti se pletejo brezglavost in lucidnost, kabaret in norišnica. Z zadnjim albumom Lahko je s polno ritjo celibati so v ustvarjalni špici. Ko je prišla navihana ponudba za intervju, t. i. podpludba, ni preostalo drugega, da spet uradno poklepetam z njimi. Srečali smo se na vrhu bloka štirinajst v Rožni dolini uro in pol pred tedensko oddajo Trta mrta, ki jo vsako sredo zvečer na Radiu Študent vodita strunarja iz ŽŽW.

Skupaj ste šestnajst let. Ves čas ste aktivni na glasbeni in klubski sceni. Koliko se je v tem času spremenila mentaliteta na sceni in v klubih?

IP: Prvih sedem let smo se šteli za del nečesa in imeli smo sopotnike. Zdaj ne vidim kakšnega »blesavca«, ki bi delal kaj podobnega in čudnega kot mi.

GB: Saj so na primer Kraševci Bržjast, s katerimi nimamo tako aktivnega stika, da bi lahko rekli, da smo skupaj. Od nekdaj je malo čudnih bendov, zdaj še toliko manj. V prvi polovici kariere smo s krampom kopali za vsak koncert posebej. Zdaj je bolj udobno.

IP: Prav nič ni udobno. Še vedno je veliko kopanja.

GB: Že že, ne prenašamo pa ozvočenja na hrbtu, kot smo to počeli z Brecljem. Klubovje je brstelo in brstelo in se razvilo. Zdaj je večina prostorov postala anemičnih in sterilnih. Na srečo je še vedno nekaj partizanskih, na primer Izbruhov bazen v Kranju, v katerem še nisem bil, priznam. To je nekakšen »off odgovor« obstoječi sceni, čeprav občasno pokrijejo izgubo s kakšnimi simfoničnimi Niet. Pa kaj! Konec koncev smo tudi v ilirskobistriškem MKNŽ delali Ribljo čorbo leta 1990.

IP: Nekaj naših stalnih odjemalcev je propadlo. Komen in Sežana ne organizirata več naših koncertov. Tisti, ki so preživeli, so nabiti z domačo in tujo koncertno ponudbo, da se je je treba otepati.

V 90. letih smo bili priče različnim antagonizmom na alternativni sceni. Sami ste bili sestavni del Druge lige, s katero ste opozarjali na slabosti festivala Novi rock. Nenehno ste bili v akciji, niste besedičili za šankom. Danes tako očitnega antagonizma ni več.

GB: Mogoče je paralela med dejstvom, da kapitalizem izbriše sledi razrednega boja in da je tranzicija proces, ki traja in traja, zaradi česar izgine razredni boj na sceni. Čeprav se je takrat formulirala razlika med Novim rockom in Drugo ligo na takšen »krampološki« način, je to odzven razmišljanja o razrednem boju znotraj kulturnega polja, ki je danes izginilo.

Oddelek za temeljne raziskave

Do tega intervjuja je prišlo po »podpludbi«, razposlani po elektronski pošti. Ob namigu, da sem si rekel: Aha, za njimi je uspešno leto. Nova plošča je na prvem mestu med lanskimi domačimi tolpami Radia Študent, ki je mimogrede tudi njen sozaložnik. Izpeljani sta bili turneji po Londonu in ozemlju bivše Jugoslavije. Zdaj še medijska kampanja?

IP: Šlo je za čisti piarovski sestavek, da ga ne bi zagrabili takšni, kot si ti, ampak tisti pri velikih časopisih.

In?

IP: Nič! (smeh)

GB: Mediji še vedno padajo na zgodbo, da je »rock'n'roll way of life«. S to svojo ponudbo sporočamo, da ni ravno tako, da smo samo ljudje, ne pa »rock animals«. (smeh)

Da niste rock'n'roll živali, ampak glasbeniki, ki oddelate koncert do konca profesionalno, je navdušeno zapisal tudi recenzent vašega zagrebškega nastopa.

IP: Prej smo posvečeni muziki kot pa profesionalci.

Kaj vam pomeni glasba?

IP: Ne igram ne domin ne kart ne kockic. To je zame mentalna telovadba.

GB: Meni tudi. Bolj specifično: preizkušati tisto, česar se ne sme.

Marjan?

MS: Joj! Meni veliko pomeni. Samo to delam. Seveda delam tudi druge stvari, kuham in jem.

Ali ti ŽŽW pomeni več kot drugi glasbeni projekti in ansambli, v katerih sodeluješ in igraš?

MS: Seveda! Ko sem šel na ta intervju, sem razmišljal o tem, da je Žoambo res nekaj posebnega. Sploh zadnje leto, od plate naprej. Daleč naokoli ni česa podobnega. Z nikomer drugim ne doživljam glasbe tako kot v Žoambu. Gre za izziv, za kreativnost muziciranja.

GB: Zanimivo je, da smo imeli v prvi petletki ves čas na tapeti tvojo neidentifikacijo z bendom. V resnici je šlo za pravično distanco do ansambla. Zate je bil to pol bend pol projekt. Bila je asimetrična konfederacija!

MS: A mi polagaš besede v usta?

GB: Recimo, ja.

MS: Ne! Ekipa me more potegniti noter z delom in idejami. Po skupnih štirinajstih letih se je treba držati tega, ker je res neponovljivo. Nikjer drugje tega ni. Super je.

GB: Enkrat sem nekomu s prispodobo že razlagal vlogo Marjana Staniča v ŽŽW. Če je Marjan velik inštitut, je Žoambo njegov oddelek za temeljne raziskave. V idealnem sistemu sukcesija idej poteka od temeljnih raziskav prek aplikativnih do industrijske uporabe. Ampak kaj, ko »svinja sanja kukuruz« in tega idealnega sveta ni. Marjan kot inštitut razvija temeljne koncepte in ideje v oddelku ŽŽW, ki jih skuša marsikje subtilno prenesti v bolj aplikativne, plesne in bolj poslušljive ansamble. Naš ansambel je kot temeljna raziskava neuporaben. Nihče ga ne rabi, nihče ga ne financira. Tako je, če govorimo v terminih Agencije za raziskave Republike Slovenije.

MS: Če bi bila Gregor in Ivo povsem v glasbi, bi bil pripravljen delati samo to. Po tiho imam željo, da ne bi več delal s toliko ekipami, ampak samo z eno in z njo zelo veliko. Toda kaj če potem ne bi bilo več tako dobro?!?

Med osvobojenim in neosvobojenim ozemljem

ŽŽW je unikaten bend, ki se drži obrobja, undergrounda.

IP: Te vloge se skušamo rešiti. Poskušamo priti na velike festivale, ki bi nas lahko ponudili kot suši ali kot eksotiko. Žal se ne prime. Na Drugo godbo se prijavljamo že zelo dolgo, a se ne moremo in ne moremo vriniti. Isto velja za Jazz Cerkno. Očitno smo preveč čudni tudi za kakšen »off program«.

Kako ste prišli do nastopov v Londonu?

IP: Ven hodimo že od nekdaj. V Londonu še nismo bili. Imeli smo veze iz dosedanjega organizacijskega dela, z bendi, ki so bili tukaj, in kolegico, ki je tam na študiju.

Koliko se je razlikovala ta turneja od tiste po ozemlju bivše Jugoslavije, na katero ste bili že pripravljeni?

GB: London je zelo zanimiv. Ni mesto ene države, ampak je država zase. Recesija in globalni trendi se jih ne dotaknejo. Imajo svojo mikroekonomijo. To ni bila evropska turneja, ampak odprava po londonskih pubih, kjer nastopaš pred lokalnim občinstvom iz okolice puba. Imeli smo štiri koncerte v pubih. Za razliko od nastopov v Londonu so mi šli »kafanski« po bivši Jugi na jetra. Po pubih so bili bolj profilirani ljudje, v bivši Jugi pa smo naleteli na kakšen »kafič«, v katerem smo se čudno gledali s klientelo in ni bilo ravno najbolj ugodno. Nedeljsko popoldne v najbolj urejenem pubu v Londonu s preprogami in tapeciranimi zidovi je bilo na koncu videti tako, kot da smo najbolj normalna skupina med vsemi nastopajočimi. To je bila norišnica za staro in mlado, nedeljska promenada za dojenčke, malčke in njihove »prifuknjene« starčke.

IP: Omenjeni pub je velikosti Gala hale in pol oziroma bivše gledališče, Ivy House, kjer so igrali Pink Floyd.

GB: Vsiljuje se primerjava med Splitom in Londonom iz tiste ljudske metafore: »Ća je pusta Londra kontra Splitu gradu.« London preprosto nima kluba, kot je splitska Kocka, ki ne le da je lepa in živa, ampak ima občinstvo, ki namensko pride v nedeljo zvečer na ŽŽW. London nima takšnega svobodnega prostora. Ves čas se pogovarjamo o istem, o osvobojenem in neosvobojenem ozemlju.

Edina prava ekipa

V zadnjem obdobju sta v glasbi vseprisotni multikulti nota in hiperžanrskost, s čimer se poigravate in raziskujete od začetkov. Ne spadate pa v ta glasbeni krog. Odstopate s prepoznavnim slogom, ki je dosegel diskografski vrhunec prav na zadnji plošči.

IP: Meni je zelo milo, da naša čudnost ni odraz nevedenja, kam dalje, kot se velikokrat zgodi po prvi plošči, ko zadeva splahni. Predvsem delamo glasbo, ki bi jo radi slišali, takšno, ki je ni.

GB: Delamo izredno počasi in v tem obdobju mora nekaj dozoreti v glavi. Na vaje prihajamo po polletnih premorih s popolnoma resetiranimi možgani. Na njih nismo nikoli preigravali tujih komadov. Referiramo nase in tako dejansko vznikne filozofova čista misel.

IP: Smo predvsem boljši recenzenti kot komponisti. Zmeraj gledamo nazaj, kako smo in kako bi morali izpeljati stvari.

V skladbi Svetli Simeno Stilit se sredi komada pojavi basovski recital, ki me je spomnil na Francija Blaškovića. Koliko vas takšni posamezniki, kot sta Blašković in Marko Brecelj, inspirirajo?

IP: Meni so Rambo Amadeus, Franci Blašković in Marko Brecelj sveti trije balkanski kralji. Poezijo in humanizem znajo lepo spakirati v rock'n'roll. Zame so inspiracija kot še milijon drugih.

GB: Se strinjam.

MS: So v redu, vendar ne morem reči, da me inspirirajo. Meni sta onadva inspiracija (pokaže na Iva in Gregorja).

Zakaj? Zaradi svobode, ki ti jo dajeta?

MS: Zaradi vsega. Sploh ne znam povedati. Tomaž Grom mi je rekel, da je edino Žoambo ekipa, v kateri ne odstopam. Drugod je bend in Marjan Stanič, kar mi ni všeč. Všeč mi je ekipa in tako se počutim v Žoambu.

GB: Mogoče ne gre mimo tega, kar si mi razlagal pred kratkim, da ti je pri nas všeč, da so stvari strogo in do konca narejene. Pri nas pravzaprav ni improvizacije.

MS: Zadnja leta prav bežim od improvizacije. Rad imam, da so stvari narejene, da so dorečene. Seveda pa vedno ostane prostor za improvizacijo.

GB: Improvizacija znotraj definirane strukture.

IP: Naši komadi so tako strukturiratni, da bi nožice rade zaplesale, že v naslednjem trenutku pa mora stopiti v akcijo ročica.

MS: Da se ne bi narobe razumeli, tudi drugim bendom se popolnoma predam. Prav boli pa me, da z ŽŽW premalo igramo. Super je, ko se naberejo koncerti. Še vedno pa jih je premalo. Več bi rad igral in nastopal z njima, ampak kje?

GB: Saj nimaš kje.

Sta anemičnost in neperspektivnost prostora, v katerem živimo, eden glavnih razlogov, da se večina skupin razvije do polovice?

GB: Po gostoti idej na kvadratni kilometer ta prostor sploh ni tako anemičen, kot je v sosednjih državah. Pri nas sploh ni tako slabo, se pa hitro izčrpajo vse možnosti.

BIGor