Letnik: 2009 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Ičo Vidmar

Thurston Moore in Byron Coley

NO WAVE. POST-PUNK. NEW YORK 1976–1980.

Abrams Image, New York 2008, str. 144

Ko se začenjajo kopičiti arhivski zapisi, knjige pripovedi in reminiscenc, je znak za preplah. In je znamenje, da so obravnavano obdobje, umetniški utrip, družbeno dogajanje skozi godbe in »jebivetrska« drža mladenk in mladeničev zapadli budnemu očesu zgodovine. Tehtno vprašanje je, kakšne so sledi, ki jih je takšna kratkotrajna eksplozija pustila za seboj. Se kam podaljšujejo, so razvidne? So to tisti sloviti vplivi, na katere tripa glasbeni žurnalizem? Newyorški no wave – zadnji resnični nihilistični artistični val v muzikah socialno degradiranega spodnjega Manhattna s konca sedemdesetih let, ki se je sesedel sam v vase, če ne samoodpravil – je postal predmet obravnav za nazaj. O njem hitijo pisati knjige, da bi še kaj ostalo od spomina na glorijo velemesta, ki ga sproti uničujejo finančni kapital, nepremičninarji, zavarovalnice, ki bodo v globel za seboj potegnile vse mesto, nazaj v socialno degradacijo, razkroj. No Wave se zdi v tem dobra zgodovinska popotnica v sedanjik.

So ti dokumenti, tiskovine in sledi prenapihnjeni, hočejo ugledati pomembnost piscev v njih kot dedičev anti-ne-vala ali so posvetilo nečemu, kar svoje dni ni bilo vredno knjige niti tonskih zabeležk na vinilne plošče, ko so te muzike hromele peščici, ki je bila »scena, ki to ni bila« (no ja, vsaj ne v običajnem pomenu besede)? Kako sploh pristopiti do tega antivala, ki v razpršenosti nima skupnega imenovalca, ni prekodirani žanr, je le skupek posameznih drž, še kako idiosinkratičnih drž?

In vendarle, ko človek s knjigo No Wave pod rokodandanes vandra po spodnjem Manhattnu turistov, nakupovalcev, boemov, ki to niso, in ga prečeše od Lower East Sidea, Soha do Tribece, si skorajda ne zna predstavljati, kje so bili tisti klubi, luknje in terase na vrhu opečnatih zgradb, ki so utripali nekaj let, v žurih za nekaj fac, kjer se je kričeče naličena Lydia Lunch zapijala in v dvajsetih minutah odkričala nekaj verzov s Teenage Jesus and the Jerks. Sanja se mu ne, kje je nevrotični James Chance nabijal s Contortions. In od kod je vse to vrelo iz njega. Še zmerom ni jasno, zakaj so DNA hitro umolknili, razpadali in se sestavljali, podobno kot sopotniki Mars, ne vemo, zakaj so za Village Voice pozirali The Lounge Lizards in se šli otročje pretenciozen, a imeniten imaginaren filmski »soundtrack«, ki se je prijel. Kaj imata z vsem skupaj art untergruntarja Rhys Chatham in Glenn Branca? Kje je bil Richard Hell, kje opazovalci s strani The Cramps in, zaboga, kje so bili črnski glasbeniki oziroma zakaj jih ni bilo zraven? Res, v kluba Tier 3 ali Mudd je vsak večer zahajal edinole črnski grafitar Jean-Michel Basquiat, bodoči pokojni zvezdnik nove vizualne galerijske scene. In kje so vsi drugi, brezimni, pozerski brezdelneži s trenutnimi prebliski in zatonom, ki so upravičili njihovo nedelo in pozo v postindustrijskem Manhattnu?

O tem priča knjiga Thurstona Moora in Byrona Coleyja, lično grobo oblikovana in prepolna fotografij iz zasebnih zbirk, plakatov. Te mladce kaže. Ne ponuja odgovorov, scena ostaja enigmatična. Zato pa je skrbno delo, polno pričevanj akterjev, opazovalcev, ki se čudovito pobijajo med seboj. Je torej bolj »fenovski, napol žurnalističen« poskus rekonstrukcije tega živžava, ob katerem današnji skrbni zbiralec tonskih posnetkov ostane ravnodušen. So nerazumljivi, odmaknjeni, tudi preradikalni. Še feni Sonic Youth nimajo kaj početi s posnetki teh bendov. Zanje so premalo rockovski, za noiserje preotročji, za jazzovce premalo kompleksni, za funkovce so brez pravega beata, za avantgardiste premalo poduhovljeni. Navsezadnje si s kompilacijo No New York, ki jo je produciral Brian Eno in pomagal izkrivljati vnanjsko podobo scene, težko kaj pomagamo. Mimogrede, Eno se spominja, da se v zvezi s tem ničesar ne spominja. Tedanji Talking Head na poti h globalni gloriji je bil pač konstantno zadet, tudi pri produkciji kompilacije No New York, ki je komajda reprezentativna selekcija.

A kot takšno smo jo vrteli na Radiu Študent (tam okrog leta 1984, če spomin ne vara), pa tudi prvenec The Lounge Lizards, ki je s produkcijo znamenitega jazzovskega maga Tea Macera v marsičem pobil najboljši del – prasketajočo kitaro Arta Lindsayja, ki bi jo lahko obtožili vznemirjanja javnosti. Lydia Lunch je kot zrela avtorica temačne avtorske poetike seksa in deviacij prišla na vrsto šele pozneje. Sonic Youth so prvič k nam prišli sredi osemdesetih, tedaj smo stezosledci prek njih odkrivali kitarske simfonije Glenna Brance, muziko Rhysa Chathama pa prek jazz festivala v Moersu. Tudi dekliški bend Ut je prišel v Ljubljano, potem ko so se dekline preselile v Anglijo (jasno, zanje je kriv večno nemarni vpliv tednika NME) in smo jih povezovali z rockom in ne z no wavom. Tudi James Chance se je reinkarniral čez deset let in odžveglal v KUD-u. The Lounge Lizards v drugi etapi benda, ki je zares šarmiral, ravno tako, na Drugi godbi. Ni bilo tako slabo, za našo Ljubljano in za sceno, za naše zamišljanje anti New Yorka.

V bistvu pa no wava nikdar nismo zares poslušali. Nismo ga jemali resno. Ostal je kultna, a obrobna epizoda »resnih« reči, vmes med Ramones in Television ter med Johnom Zornom, Laurie Anderson in Sonic Youth. Zgrešili smo ga tako, kot ga je zgrešil tedaj mladi nedolžni opazovalec, bodoči »Sonic Youth« Thurston Moore, ki za nazaj popravlja napako in priznava dolg. In temeljito zgreši v oznaki »post-punk«. Preveč pokaže, kam ga vleče. Na srečo so v ŠKUC-u vrteli filme s sopotne razgibane neodvisne scene in bili še najbližje. Toliko o naši oddaljeni recepciji teh časov, ki jih za nas zares ni bilo.

Zaradi tega se Moorovo in Coleyjevo knjigo danes bere. Sproti zavzemate distanco do vsega in gledate dokumentarne fotografije, odkruške preteklosti. (Za primer drugega pristopa do scene glej oceno Janeza Goliča o knjigi No Wave Marca Mastersa, Muska, št. 5-6, 2008.)

Med vsemi knjigami, ki odstirajo življenje in kontekst spodnjega Manhattna, velja poudariti zbornik Captured. A Film/Video History of the Lower East Side (2005). Je zbirka zapisov in memorij filmskih akterjev, od Jonasa Mekasa do Jima Jarmusha. (Jarmush je bil bobnar v različnih bendih, to prerado pozabljamo ob gledanju njegovih filmov.) Z njim se bolj približamo razumevanju scene. Zaživita fantastična eksplozija kreativnosti in prepletanje umetnosti v socialnem okolju, ki je bilo prenapeto, ampak hkrati tudi plodno za ustvarjanje iz nič. No wave je soundtrack New Yorka, ki je bil »barbarska družba prihodnosti« (hvala za opomin, Rosa Luxemburg). Dobro za art, slabo za življenje vobče. Zdaj pa izberimo. Saj vemo od Marxa, zgodovina se ponavlja, samo drugič ...

Ičo Vidmar