ČANKIŠOU

Lé La

Indies Scope, 2008

Čankišou so najprej na Češkem in potem že nekaj let tudi na mednarodnem prizorišču intenzivno dejavni že slabih deset let; glasbeniki, ki so se v bendu zbrali, pa so v raznovrstnih čeških formacijah na delu še kakšno desetletje zraven. Kot je precej pogosta značilnost takšnih nenavadnih pojavov, so nastali po naključju. Leta 1999 so med nekakšnim jam sessionom na božični zabavi praških rockerjev nekateri med njimi ob pomanjkanju klasičnih rockovskih instrumentov na prizorišču vzeli v roke tisto, kar je bilo pač na dosegu, med drugim tudi nekaj eksotičnih glasbil in drugih nenavadnih zvočil. Všeč jim je bilo in nekateri med njimi so potem začeli skupno raziskovanje glasbenega polja, ki jim je bilo takrat še povsem neznano. Kaj hitro se je izkazalo, da nastaja nekakšna imaginarna folklora, ki se je spretno oprla na staro legendo o Čankijih, ljudstvu, katerega pripadniki imajo samo po eno nogo in seveda govorijo poseben jezik. Člani skupine so se celo naučili govoriti oziroma peti v tem jeziku in njihov prvi, leta 2000 izdani album se je, jasno, imenoval glasba Čankijev: Hudba lidu Čanki. Bil je poln naivne energije in posebne strasti, ki so ju črpali iz tega novega druženja in svojskega raziskovanja svetovnih godb. Album je prepričal, celo navdušil zadosten obseg občinstva in tudi kritiške javnosti, kar je iz benda najprej naredilo lokalni kult, po številnih nastopih doma in pozneje tudi po svetu pa tudi eno vrhunskih »world music« čeških atrakcij. Po prvem albumu so pri isti manj znani češki založbi izdali še dva albuma, lani je izšla tudi knjiga, in sicer zbirka 13 kratkih zgodb na temo Čankijev, ki so jih opremili s soundtrackom. Potem so prestopili k mednarodno vedno bolj prodorni praški založbi Indies Scope Records.

Čankišou so v aktualni postavi sedemčlanska zasedba, v kateri zavzemata pomemben prostor pihalca, saksofonist in flavtist, opaziti je tudi pomembno vlogo harmonike, mandoline, za ritem skrbijo bobnarja s kopico dodatnih tolkal in ropotal, tudi takšnih eksotičnih, in basovski kitarist, vseh sedem pa tudi poje; čeprav je glavni pevec Karel Herman nesporno prva atrakcija te zasedbe. Ne samo z glasom ter načinom interpretacije pesmi, v katerega se vpletajo različne etnične tehnike in tradicije − med drugim tudi grleno petje tuvansko-mongolskega izvora − ampak tudi s pojavnostjo, saj gre za pravega orjaka. Tudi sicer je nastop benda intenziven, barvit, atraktivno plesen, poln referenc na eksotiko iz daljnih realnih ali izmišljenih dežel, kakršna je pač tudi njihova glasba. Z njo so se na albumu Lé la prestavili v Azijo, natančneje v Pakistan. K sodelovanju so povabili pakistanska pevca: Saina Zahoora (med drugim nagrajenca BBC world music awards) in sufija Surriya Khanama. Skladbe za ta album so nastajale ob navdihu izkušenj, ki so si jih v času od prejšnjega albuma, tj. v dveh letih, nabrali na številnih dolgih popotovanjih po svetu in med druženjem s tamkajšnjimi lokalnimi glasbeniki. Tako ne preseneča, če so tokrat izrazitejše prvine tako raznorodnih tradicij, kakršne najdemo na Reunionu, v Pakistanu in Ukrajini. A po drugi strani skladbe funkcionirajo kompaktno, kot da bi prihajale iz enega samega etničnega izročila oziroma kulturnega okolja, k čemur ob povezovalnem prvem vokalu Karla Hermana zagotovo pripomore enkraten »drive«, ki ga skriva ta bend. Godba, ki jo ponujajo Čankišou, je še kako bistroumno smel, ravno prav utrgan in zadosti poseben izbor za razpoloženjsko uvajanje v posebnosti aktualnega češkega in posledično širšega vzhodnoevropskega paralelnega glasbenega sveta.

Zoran Pistotnik