UROŠ RAKOVEC TRIO

Poganjki

Jazz and Blues Records, 2009

Plošča z lepim naslovom Poganjki je avtorski prvenec slovenskega kitarista Uroša Rakovca, ki je v svoj trio povabil še basista Žigo Goloba in bobnarja Kruna Levačića, s čimer je v osnovi sestavil odlično zasedbo za rast in razvoj glasbenih poganjkov. Na plošči je zbranih deset Rakovčevih avtorskih kompozicij, ki se – beremo v spremnem besedilu – naslanjajo na renesančno glasbeno izročilo, vendar ta podatek k poslušalski izkušnji ne pripomore veliko, kot je tudi podobnost z Ralphom Townerjem lahko samo omejujoča. Bolj nujno je namreč, da se glasbi preprosto prepustimo in jo poslušamo neobremenjeno, kar je tudi edini način, kako oceniti njeno učinkovitost. Godba na Poganjkih je zelo fina, pridušena in nežna, nemara je krhkost celo njena glavna značilnost. Album v celoti vztrajno gradi pritajeno atmosfero, na kateri v glavnem temelji njen učinek, vendar se izkaže, da to ni zmeraj dovolj. Povedano drugače, Poganjki niso vedno dovolj zanimivi, da bi se jim uspelo zares prebiti na površje. Krhkost in pridušenost postaneta tukaj celo zavirajoča elementa. Rakovčeve kompozicije vsebujejo v glavnem dovolj jasne melodije, toda problem, ki je delno posledica glasbene medigre, delno pa mogoče tudi kompozicij samih, je v tem, kako se te melodije razvijajo in kaj posamezni glasbenik iz njih naredi. V ospredju je ves čas kitara (v glavnem klasična), ki prevzema vodilno melodijo in jo občasno dopolni tudi z nakazano spremljavo. Včasih to zveni premalo povezano, saj so nekatere Rakovčeve melodije precej hitre in nimajo dovolj prostora, da bi zadihale. Golob in Levačić sta nedvomno izjemna ustvarjalca, toda njuno igranje na Poganjkih le še pripomore k občutku premajhne zveznosti. Na eni strani je namreč Golobov toplo zveneči kontrabas, ki pa je preveč neopazen in v svoji preskromni vlogi za kitaro − ter s tem melodijo − ne ustvari dovolj čvrste podlage. Sicer je posebna lepota Rakovčevih melodij tudi v njihovi navidezni (renesančni?) preprostosti, vendar iz istega razloga zahtevajo tudi bolj gosto podlago, ne pa takšne, ki pušča toliko praznega prostora, da se posamezni toni v luknjah kar izgubijo. Po drugi strani je tukaj Levačić, čigar igranje je bolj podobno Rakovčevemu kot pa Golobovemu. Sledi namreč skoraj vsaki Rakovčevi noti in na bobnih odlično spremlja premene in konture, vendar veliko učinkovitosti izgubi prav zaradi splošne raztrganosti ritmične podlage.

Rakovčev trio se je tako sam obsodil na nevsiljivo ustvarjanje prijetnega vzdušja, na poganjke, ki so zanimivi v svoji nežnosti, se pa iz tega začetnega stanja nikoli dovolj ne razvijejo. Seveda so tudi svetle izjeme, kljub temu pa nekateri bolj navdušujoči trenutki ne popravijo vtisa glede celote. Kar albumu manjka, je predvsem večja pretočnost, kar je po svoje protislovno, saj vse izvedbe na prvi pogled delujejo predvsem mehko. Žal tej kvaliteti preti, da se ob bolj pozornem poslušanju izgubi v nekoliko preveč shematični izvedbi, ki ji posameznih elementov ne uspe vedno dovolj organsko povezati.

Andrej Hočevar