FESTIVAL V PUŠČAVI 2009

Essakane pri Timbuktuju, Mali, od 8. do 10. 1. 2009

O Festivalu v puščavi, ki se vsako leto zgodi v prvi polovici januarja ob oazi Essakane na severu Malija, smo v tej reviji že pisali. Zato se tokrat osredotočimo na njegov program kot na težavne okoliščine njegove organizacije in izvedbe. Festival se je v ambientu saharskih sipin odvil že devetič. Politika prireditve narekuje, da približno polovica nastopajočih prihaja iz domače regije, torej dežele Tuaregov na severu Malija, četrtina iz drugih delov države in preostanek od drugod. Zato je bil dobršen delež domačih zasedb na prireditvi prisoten tudi v preteklih letih, kar še zdaleč ne povzroča manjše pestrosti in kakovosti tega dogodka. Poleg velikega zidanega odra, kjer so koncerti potekali od zgodnjih večernih do prvih jutranjih ur, se je popoldansko glasbeno dogajanje odvijalo tudi na manjšem prizorišču med sipinami, kjer so nastopile predvsem tradicionalne tuareške zasedbe. Tudi letos se je zaradi nepredvidljivih organizacijskih okoliščin festivalski program spreminjal tako rekoč do zadnje minute.

Prvi dan je bil brez presenečenja najbolj pričakovan nastop Salifa Keite in njegove desetčlanske zasedbe. Med njimi je bil tudi posebni gost, Salifov dolgoletni znanec in priznani malijski klaviaturist, Cheikh Tidiane Seck. Salifov repertoar se je osredotočil na zadnja albuma. Zasedba, posebno kitarist in igralec ngonija, je bila skrajno uigrana. Igrala je v duhu, ki ga običajno na evropskih odrih ni moč doživeti: praktično vse skladbe so bile živahne, brez umirjenih vložkov. Zanimivo je bilo pred Salifom poslušati že njegovo spremljevalno pevko, mlado Awo Sangho, ki je nekaj skladb pred mojstrovim nastopom odpela solistično. Prijetno popestritev, stran od Keitovega sahelskega funka in bluesovsko-hipnotičnih zvokov lokalnih tuareških zasedb, je pomenil nastop Maria Lucia. Kontrast ni mogel biti večji, ko je ta vodja priznane zelenortske skupine Simentera tako rekoč sredi puščave pel o morju in »sodade« samo ob spremljavi akustične kitare. Med domačimi imeni je treba izpostaviti še stare znance festivala, Bocar Madjo, sonraijsko skupino, ki ima vedno bolj izostren zvok in hipnotične ritme. Slednje je bila tudi značilnost tuareške skupine s severovzhoda Malija, Takobe, ki je zvoku električne kitare in basa dodala še »trans« petje glavnega vokalista.

Drugi dan so na glavnem odru uvodoma nastopili sonarijski glasbeniki s severa države, ki so v preteklosti sodelovali tudi s pokojnim Alijem Farko Touréjem: v ta krog sta se uvrstila mladi vokalist Baba Djiré in vokalist ter kitarist Samba Touré. V Touréjevi zasedbi je Djiré prevzel tudi vlogo spremljevalnega pevca. Glede nastopov malijskih skupin, predvsem Tuaregov in Sonraijev, je treba omeniti, da del članov običajno igra tudi v drugih zasedbah. Izpostaviti je treba še poltradicionalno zasedbo Babe Ould Nane iz sosednje Mavretanije in ngonista Bassekouya Kouyatéja ter njegovo skupino Ngoni Ba. Z navidezno lahkoto so se Bassekou, ngonisti in tolkalec zaganjali v tako kompleksne in hitre ritme, da je bilo njihovemu preigravanju skoraj težko slediti. Bassekoujevo ženo in vokalistko Ami Sacko pa so med nastopom najbolj navdušeni obiskovalci dobesedno posipavali z denarjem.

Za najprijetnejše presenečenje so na začetku tretjega večera poskrbeli tuareški glasbeniki iz Malija in Nigra. Nastopil je pevec in kitarist Koudede iz Nigra, ki so ga na kitari, tolkalih in vokalih spremljali izbrani člani malijske skupine Tartit. Nastopajočim se je čez čas pridružil Abdallah, pevec in kitarist skupine Tinariwen, na koncu pa še en tuareški pevec in kitarist iz Nigra, Rissa Ag Wanaghli. Slednji je v zadnjih letih najbolj znan po delovanju v zasedbi Desert Rebel. Temu srčnemu nastopu je sledila naprej timbuktujska pevka izrednega glasu, Khaira Arby, s svojo »naelektreno« zasedbo, nasledil jo je Vieux Farka Touré, ki je spet dokazal, da njegova kitara živi tako rekoč lastno življenje. Festival je v veselem vzdušju sklenila našemu poslušalstvu znana trojica malijskih zasedb koncertnega projekta Desert Blues: Tartit, Afel Bocoum in Alkibar ter Habib Koité z Bamado. Vsi so bili v polni formi in razveseljivo je bilo videti novega člana Alkibarja na tradicionalnih goslih, ki je dobro nadomestil pred dvema letoma umrlega člana zasedbe. Po koncu uradnega dela festivala je najbolj vztrajne poslušalce lahko nagradil še hipnotičen »afterparty«, ko so se na enem kraju med sipinami zbrali omenjeni tuareški in mavretanski glasbeniki, Bassekou Kouyaté, pevki Khaira Arby ter Awa Sangho in sproščeno muzicirali vse do prve jutranje svetlobe. Prav takšni neformalni in improvizirani nastopi dajejo največji pečat temu festivalu: čez dan v zavetju šotorov, zvečer pa ob ognjih med sipinami in šotori, brez elektrike, ob pomoči akumulatorskih baterij za kitarske ojačevalce. Najlepša presenečenja so bili nastopi manj znanih (domačih) glasbenih imen. Na manjšem prizorišču med sipinami, kjer so bile popoldne na sporedu tradicionalne tuareške zasedbe, je še posebno izstopala pestra domača pevsko-instrumentalna skupina Tamnana.

Tokrat je bil uradni program na velikem odru nekoliko krajši od pričakovanega, prvič v zgodovini festivala je bil opazen tudi upad večjega števila tujih obiskovalcev, zlasti anglo-ameriških. Delno je k temu verjetno prispevala svetovna ekonomska kriza, največ pa domnevne varnostne grožnje na območju severno od Timbuktuja, na katere so opozarjale angleške in ameriške obveščevalne službe. Zato so potovalne agencije kar nekaj organiziranim skupinam pot do severa Malija enostavno odpovedale. Seveda se omenjene grožnje niso uresničile. Zaradi velikega ekonomskega pomena festivala za vso timbuktujsko regijo na severu Malija so nekoliko utrdili tudi dolgo makadamsko regionalno cesto do Timbuktuja. Poleg glasbe Festival v puščavi ponuja še različne okrogle mize in debate o socialnih problematikah Tuaregov ter obvezno prodajo tradicionalnih obrtniških izdelkov. Njegov največji čar pa ostajajo sama lokacija, pot do tja, sproščeno vzdušje in izvrstne, četudi mednarodno nepoznane tuareške skupine v njihovem domačem okolju v kombinaciji z velikimi (zlasti) malijskimi imeni.

Janez Pirc