UROŠ RAKOVEC TRIO

Klub Cankarjevega doma, Ljubljana, 13. 1. 2009

Uvodni koncert letošnjega cikla Cankarjevi torki je minil v sozvočjih slovensko-hrvaškega tria z izrazito akustičnim predznakom. Njihov prvenec Poganjki (glej Plošče), ki je izšel le nekaj dni pred pričujočim koncertom, se še ni dodobra navadil na predvajalni tempo, že je s koncertom pridobil odličnega popotnika njegovi prodaji. Kdor se spomni odlične plošče tria Atanasovski-Golob-Levačić izpred dveh let, bo doprinos slednjih dveh h kateremu koli projektu znal ceniti. Iz že tako ali tako dovolj prepoznavnega in igrivega Vaskovega podstrešnega poplesavanja sta znala izvabiti presežek, podobno podstat pa sta tokrat namenila tudi Urošu Rakovcu. Če je ob prenekaterih eminentnih gostih klub znal ostati kar precej zračen, se je tokrat publika z obiskom zares izkazala. Dokaz, da se našim koncem nežna milozvočja s klasičnim pridihom še kako priležejo. Hipnotiziranju obiskovalcev se je že s solističnim uvodom zapisal Uroš Rakovec, od koder je nato sledilo postopno predstavljanje gradiva z albuma. Ob poslušanju slednjega je misel marsikdaj zatavala v smeri zgodnjih Oregon, koncert pa je te aluzije popolnoma razblinil, saj je Uroš svoje igranje zabelil z lastno mešanico poudarkov in okrasov. Tako je s strunarskim arzenalom spretno izrisoval podobe izrazito ambientalne narave, od koder ga je lahko zaneslo tudi k bolj folkovskim pasažam ali celo rockovskemu udarjanju najnižje strune na kitari. Renesančna godba je iz svojih okvirov na plan pogumno stopila tudi s pomočjo vedno ležernega Krunoslava Levačića, čigar sicer samozavestno božanje bobnarskih open je sramežljivo odstiralo in zastiralo zvočno zaveso. Njegov zvest in prav nič manj pomemben partner v tem početju, Žiga Golob, se je še enkrat dokazal kot eden najbolj prefinjenih basistov na tem koncu. Iz njegovega basa tudi med solažami zelo redko uide kakšen ton preveč, kar je na splošno zelo redka kvaliteta večine vrhunskih glasbenikov, s tem pa se je Uroš vseskozi lahko zanašal na trdne ter opojne točke svojemu gostemu fraziranju. Domačnega, že skoraj intimnega vzdušja ni pokvaril niti kakšen infantilen vzklik iz množice, ki sicer ni ostal neopažen niti s strani Levačića, a sledilo je le še bolj osredotočeno in mehkobno zibanje v svet Poganjkov. Tako s strani nastopajočih kot z vidika obiska je nedvomno šlo za koncert, kakršnih si najvišje ležeči ljubljanski klub lahko le želi.

Tit Podobnik