Letnik: 2009 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Andrej Hočevar

BUFFALO COLLISION

Klub CD, Ljubljana, 20. 1. 2009

Buffallo Collision je zanimiv in vznemirljiv jazzovski kvartet, ki ga sestavljajo saksofonist Tim Berne, čelist Hank Roberts, pianist Ethan Iverson in bobnar Dave King. Prva sta starejša in veliki imeni newyorške jazzovske (downtown) scene, druga, mlajša, sta člana zasedbe The Bad Plus. Koncert ni bil nič manj kot ekstatičen, Klub Cankarjevega doma pa ni bil nič manj kot na pol prazen.

Že takoj po prvih nekaj tonih je postalo jasno, da ne morejo razočarati. Buffalo Collision so zasedba dolgih improviziranih pasaž, znotraj katerih prihaja do najbolj zanimivih trkov in soočenj. Njihova glasba je zanimiva različica improviziranega free jazza, ki jo v osnovi sestavljajo veliki in obsežni gradniki, iz katerih so ustvarjalci vztrajno in z občutkom razvijali nove in sveže ideje. Koncert se je začel z izmenjavo dveh dvojcev, saksofona s klavirjem in čela z bobni. Tako so se nastopajoči predstavili, še posebno pa je do izraza prišla njihova edinstvena lirična kvaliteta, za to izročilo nekoliko manj značilna.

Težko bi rekli, da so bili člani kaj manj kot enakopravni; na prvi pogled se celo zdi, da niso niti kompatibilni, kar pa je seveda prav tisti element, ki jih dela tako fascinantne. Vsak je imel dovolj priložnosti, da je nastopil s svojo osebnostjo in pokazal, v čem se razlikuje od drugih. Napetosti med njimi so tako namerno rasle in popuščale, posameznikovo igranje se je na trenutke zlivalo z drugimi, nato pa je samovoljno in suvereno nastopilo kot element, ki razdira – če smemo tako reči – prevladujočo vodilno idejo. Ti dekonstruktivni posegi so se dogajali tako na ritmični kot melodični ravni. V tem pogledu je vsekakor najbolj izstopal Ethan Iverson, ki je v začetku koncerta in potem še nekajkrat v svoji značilni maniri vztrajal pri ritmično nalašč zgrešenih poudarkih, dokler se s svojo odločnostjo niso jasno vtisnili v podobo skupinske improvizacije kot celote. Zaradi tega je tako do skrajnosti privedena notranja napetost postala integralni del zvočne podobe in uho se je postopoma navadilo na to, da mora namesto eni slediti dvema različnima rdečima nitma hkrati.

Tudi sicer so vsi štirje enakovredno pripomogli k izjemni globini in dinamiki predstavljene glasbe, ne nazadnje tudi z nestandardnim igranjem, na primer ubiranjem klavirskih strun s prsti, ubiranjem gumice, napete čez čelo, uporabili so plastenko v saksofonu ali igrače kot dodatni perkusivni instrument. Bobnar Dave King je navduševal z izjemno energijo, ustvarjal pa je tudi spretna stopnjevanja dinamike. Njegov kolega Ethan Iverson je poskrbel za nekaj trmastih presenečenj, ki so nedvomno poudarila pomen njegove klasične izobrazbe in ljubezni do jasnih melodij in minimalističnih poudarkov, kot jih gotovo ne bi pričakovali, vsaj pri kom drugem ne. Saksofonist Tim Berne je bil v nekem smislu še najbolj tradicionalen, kar tukaj pomeni najbolj enoznačno freejazzovski z navdušujočimi dretji in dirkami, čeprav so predvsem njegova škripanja presegala ta okvir. Najbolj pa se mi je vtisnil v spomin čelist, Hank Roberts. Njegovo igranje je vsebovalo neko posebno melodiko, ki je včasih delovala že kar rahlo vzhodnjaško spevno, a drugič s pomočjo efektov povsem monstruozno, vedno pa lirično in brez jeze.

Buffalo Collision so se povsem organsko sprehajali od nadvse tihih pasaž do izrazito ritmiziranih čustvenih ekstaz in improvizacije privedli vse do dolgih atonalnih poskusov, kako zvoke dveh ali več instrumentov zliti v eno samo, nepretrgano celoto. Pri tem sta imela bistveno vlogo seveda čelo in saksofon, ki sta s piskanjem in škripanjem ustvarjala kreativne glasbene iskre, ki so kar preskakovale med njima in se v spontanih, nenačrtnih modulacijah združevale v en sam mogočen tok. Nedvomno večer presežkov in še enkrat presežkov, ki smo jih redki srečneži doživljali na vseh ravneh, ne glede na to, ali se je na odru dogajala navdihnjena medigra vseh štirih ali samozadostna izpoved posameznika.

Andrej Hočevar