Letnik: 2009 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Nena Močnik

KINOKONCERT: MILES GRIFFITH

Slovenska kinoteka, Ljubljana, 29. 1. 2009

Newyorški glasbenik, ki je svetovno zaslovel s svojo nenavadno, a sila precizno in izvežbano uporabo vokala, je v spremljavi Tonyja Pancelle na klavirju, Alda Vigorita na kontrabasu in Pietra Iodica na bobnih prisotne začaral z glasbeno filmsko podlago v živo. Tokratno tradicijo nemega filma je Griffith s profesionalno spremljavo obogatil s svojim instrumentom in resnično dokazal, da z glasom lahko komunicira z vsemi in tako premošča vse jezikovne in zgodovinske pregrade. Čeprav na prvo žogo nekoliko čudaški, Griffith zna vzdrževati topel in srčen pristop, ko se predaja publiki; njegov glas je hkrati tolkalo in trobilo, robusten in nežen, zdolgočasen ali goreč, v filmski spremljavi pa vedno pozoren na zgodbo in napovedljiv glede njenega poteka. Čeprav so nam filmi Luisa Bunuela – režiserja s slovito titulo utemeljitelja nadrealizma in zagotovo enega vidnejših mejnikov v filmskih zgodovini, ki smo gatokrat spoznali skozi Andaluzijskega psa (Un chien Andalou, 1928) in Zlato dobo (L’age d’or, 1930) – časovno in kulturno že nekoliko odtujeni, jih je Griffith z igrivostjo znova oživil in črno-beli verziji nedvomno dodal barvno svežino zvočne podlage.

Ustvaril je občutje, da kljub fizični prisotnosti glasbenikov ti niso več pomembni, ker nas prevzame le glasba, ki spremlja sliko. Ni šlo več za nastop v živo, ki privzdigne s stolov, pač pa za občutek, da glasba nastaja sproti, kot aktivna in živa podlaga že nasneti zgodbi. Tokrat so se presežki v napovedniku tudi v resnici prelili v ugodja poln glasbeno-filmski večer.

Nena Močnik