KARLOVČEC/BERGER/N'TOKO DUHOVI ČASA NOISE TRIO

Klub Gromka, Ljubljana, 10. 2. 2009

Medtem ko N'Toko v nobenem slovenskem glasbenem mediju ne potrebuje kake posebne predstavitve, za preostala člana priložnostnega tria to morda povsem ne drži. Jaka Berger je z enim najbolj dovršenih raperjev tega konca sicer odraščal, igral v njegovi spremljevalni zasedbi, še pred vsesplošno evforijo »jamal« z Moveknowledgment, kasneje potoval z N'Tokom tudi v Francijo in se v enkratnih inkarnacijah na odru znašel z Wilbertom de Joodejem in celo Melvinom Taylorjem. Nadalje je bil idejni vodja zasedbe s Samom Šalamonom in Achillejem Succijem, slišimo ga lahko v Strojmachine ter še v vrsti drugih zasedb. Zadnje čase pa se v duetu z nekaj let mlajšim saksofonistom, kitaristom ter manipulatorjem elektronike Markom Karlovčcem posveča predvsem radikalni improvizaciji, v duhu katere kmalu kanita izdati nekaj materiala. Združuje ju dejstvo, da polja svojega ustvarjanja nenehno širita in poglabljata, saj je Marko med drugim študijsko zatopljen tudi v (z)godbo Johna Zorna. Pričujoči koncert se je torej zgodil v duhu širjenja obzorij in predvsem preizkušanju zvokovnih in izraznih zmožnosti tria. Diktiranje tempa tega preizkusa je povečini pripadlo N'Toku, ki je ob pomoči elektronike in izpopolnjene dikcije v Gromki vseskozi vzbujal domačnost. S tem smo ostali prikrajšani za bolj svobodnjaške in nepredvidene glasbene izlete, dobili pa smo spretno umerjeno ter dramatično izpopolnjeno zvočno sliko. Dišalo je po predlunarnih floydovskih, epohalnih ter tu in tam subtilnejših psihedeličnih prijemih, s katerimi so v zgoščenem tonalnem vzdušju brez tišine nekaj več kot uro poslušalce držali v primežu. Še največ prostora si je izboril Marko Karlovčec, ki je z najrazličnejšim pihanjem v svoj saksofon pričaral tako najbrutalnejše kot najnežnejše trenutke večera. V teh trenutkih je umanjkala le odločnejša in avtoritativna ritem sekcija, ki bi kanček preveč premočrtnemu glasbenemu dogajanju znala prirezati peruti. Vseeno se je lekcija noisa končala z vsaj na videz bolj sproščenim in spontanim bisom, ki je pričal o težnji k osvobajanju spon in v katerem bi se z nekaj več skupne kilometrine zasedba nedvomno lahko razbohotila do skrajnih mej. Da bi se to zgodilo, pa moramo počakati še koncert ali dva.

Tit Podobnik