Letnik: 2009 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: BIGor

BRAIN DAMAGE, DUBZILLA

Gala hala, Ljubljana, 11. 2. 2009

Po nagovarjanju in prepričevanju, da se ne sme zamuditi takšnega koncerta, kot ga priredijo francoski Brain Damage, sem imel globoko v sivih celicah zabeleženo, da jih moram ujeti. Najava njihovega ponovnega obiska Gale hale znotraj dubovskih klubskih koncertov je bila pravočasno zapisana v notesniku. Druga februarska sreda je bila rezervirana samo in zgolj za ta francoski duo. Čeprav so me posnetki na MySpaceu na splošno pustili bolj ravnodušnega, sem zaupal lokalnim govoricam prijateljev. Dodaten motiv je bila tudi domača predskupina Dubzilla, ki kot lanski »klubski maratonec« spada med obetavnejša imena naše neestradne glasbene scene, sploh ker uporablja dokaj nekonvencionalne pristope za slovenske kotline. Pričakala me je napol prazna dvorana. Med pomenkovanjem sem se oziral okoli sebe in zaskrbljeno gledal na uro, da se ne bi čakanje na občinstvo zavleklo v pozno uro. Ko so novomeški duberji zasedli oder in sprožili zvočne vibracije, med katerimi so prevladovale predvsem basovske, se je Gala hala začela polniti. V uvodnih minutah se je ozračje obetavno zagrelo z naelektrenim dubom, ki so ga zamastili elektrificirani kitarski izbruhi in ambientalno hrupni vložki. Dubzilla so pošteno zakorakali v koncert, vendar pa preudarna drznost ni trajala dolgo. Bolj kot se je nastop prevešal v drugi del, bolj se je vlekel. Preveč običajno dub-reggae mezganje je izrinilo uvodno naelektreno udarnost. Kljub vsemu so fantje delovali dovolj obetavno. Prav s takšnimi koncerti se bo njihova stanovitnost in opojnost stopnjevala in bistrila, izkušnje pa jim bodo prinesle tudi občutek za čas oziroma mejo.

Francoza Brain Damage sta dobro vedela, da se vračata na kraj zločina, kar povleče za sabo večja pričakovanja. Na začetku sta dala slutiti, da sta odlično pripravljena na novo koncertno preizkušnjo, ki pa se je kmalu ulovila v zanko nespontanega, preračunljivega in nameščenega. Na gumbe in tipke elektronskih naprav prilepljeni Martin Nathan, ki je bil bolj v zraku kot na tleh, in njegov kompanjon Raphael Talis, ki je vihtel bas v divjem taktu razmigavanja, sta s skoraj raverskimi pozivi zapeljevala množico, ki se je odzvala z vnetim poplesavanjem na mestu. Brain Damage je osrednjo pozornost usmeril v elektro naboj nastopa. Ta ga je preobrazil v pumpajočo mašino, ki se na daleč ni približala transu, zato pa je treskala po ušesih in nikakor ni zagnala uravnovešenega, lagodnega plavanja. Tudi domišljena miniaturna svetlobna scenografija ni sprožila dejanja, ko bi besede meso postale. S koncerta sem odšel v prepričanju, da sem tisto opevano zasedbo Brain Damage pač zamudil.

BIGor