AKI TAKASE and LOUIS SCLAVIS

Klub Cankarjevega doma, Ljubljana, 17. 2. 2009

Več kot desetletje dolgo ustvarjalno druženje pianistke Aki Takase in basovskega klarinetista Rudija Mahalla sta pred kratkim zaznamovala z izdajo še enega albuma. Če gremo še malo nazaj in se spomnimo tudi njenega dueta z legendarnim Davidom Murrayjem, postane jasno, da se na svojem, sicer nepregledno širokem ustvarjalnem polju Takasejeva rada zateče v družbo ekspresivnih pihalcev. In eden takšnih je nedvomno tudi Louis Sclavis, ki smo ga v naših krajih sicer že dodobra spoznali. S skrbno odbranim delčkom njune obširne turneje sta vzdušje v klubu dvignila do zavidljivih višav, virtuozni in utečeni simbolni nastop pa je v precej razkošnem tonu postregel s pregledom glasbenih praks. Vendar pri glasbenikih takšnega kova to ni nobeno presenečenje. Že v začetku je bilo moč čutiti izjemno pretočnost njune zvočne kemije, ki sta jo skozi koncert le še stopnjevala. Kaj kmalu je tudi postalo jasno, da bo njuno igranje lebdelo med konvencionalnim in precej svobodnjaškim, vbode sta amortizirala do neslutenega udobja. Pri tem se je poznala popolna predanost glasbi, saj sta se nenehno predajala poslušanju ter spodbujanju drug drugega, s čimer se je še posebno izkazal Louis Sclavis. Skozi Akijine razveze mu je uspelo utreti pot melodičnim, z jazzovskimi prežitki obogatenim feljtonom, ki pa so znali zavzeti svoj prostor tudi v vrtincih improvizacije. Teh pa ni bilo malo, čeprav je znal duet na trenutke pošteno zasvingati in z ritmizirajočo rabo klavirja v prostoru ustvariti poskočno atmosfero. Nasploh sta ustvarjalca vzdušje zgradila v slogu prekaljenih ter izkušenih glasbenih mojstrov, med katere sicer tudi spadata in ki so zaprtost napisanih kompozicij vedno znali spontano osvobajati. V tej maniri je z eruptivno emocionalnostjo Aki Takase glasbi ženstveno dvigovala napetost, ob tem pa jo s sprotnim prepariranjem klavirja nenehno držala v šahu, kar je s sebi značilnim fragmentiranim in obenem kohezivnim krožnim prepihom tudi z izrabo resonančnih zmožnosti klavirskega drobovja Sclavis znal pospremiti. Manjkale niso niti lucidne reference na igranje enega od solističnih pionirjev basovskega klarineta, Erica Dolphyja. Razvejanost podane godbe se je tako dopolnjevala kar sproti, od nekega modusa k improvizaciji, izraziti klasični umerjenosti, proti postbopovskemu otipavanju in avantgardističnemu izvabljanju presežkov iz instrumentov ter nato nazaj v free jazz. Skupno skoraj dve uri dolg koncert se je sklenil na vrhuncu, kjer pa se je tako ali tako gibal dobršen del in s tem poslušalce do takrat tudi že dodobra razvadil. Kliničnega, tu in tam duhovitega, vsekakor pa čustveno intenzivnega pretresa ne bomo tako zlahka pozabili.

Tit Podobnik