THE VANDERMARK 5 and ATOMIC

Klub Cankarjevega doma, Ljubljana, 24. 2. 2009

Serialka Cankarjevi torki še naprej pridno gradi ime okoli eminentnih obiskov s področja takšne in drugačne jazzovske godbe. Po že kar nekaj odličnih koncertih tako domačih kot tujih izvajalcev sta klub tokrat skoraj popolnoma napolnili zasedbi Vandermark 5 in Atomic. To seveda prav nič ne preseneča, saj gre za dva izjemno prepoznavna in priznana kvinteta sodobnih tovrstnih praks. Da pa je bila mera polna, so nastop raztegnili na debele tri ure ter s tem obiskovalce le stežka pustili nepotešene. Začeli so ameriški Vandermark 5, katerih osrednji lik, Ken Vandermark, zadnje čase ne pozna počitka. V plejadi lanskih izdaj, ki nosijo njegovo ime, bi bilo morebiti še najlaže izpostaviti posnetek s triom Aba Baarsa ter dvojno izdajo tipanja s štirimi prominentnimi basisti današnjega časa, Christianom McBridom, Ingebrigtom Hakerjem Flatnom, Kentom Kesslerjem in Wilbertom De Joodejem. Delo Kena Vandermarka se često prepogiba z evropsko improvizatorsko tradicijo, s kvintetom Vandermark 5 pa se v glavnem loteva predelav ameriških legendarnih izvajalcev free jazza ter od leta 2005 zgolj preigravanja lastnih kompozicij. Uvod v koncert je tako pripadel njegovi skladbi Friction z lanske izdaje Beat Reader. Vihrav in eksploziven vrtinec tonov je nemudoma zavzel hierarhično strukturo, s piedestala katere je Ken nato dirigiral nastop. Hitro dognanje nekaterih znakov je nato botrovalo sila zanimivi izkušnji, saj smo poslušalci na trenutke lahko sledili glasbi, še preden se je ta zgodila. Vendar pa je vse potekalo izjemno hitro in brez večjih premorov, s čimer je nastop dobil pridih maničnosti. Zaradi slednjega se glasbi z nekaterih posnetkov kvinteta v živo nikoli niso zares približali ali pa vsaj utelesili tistih s studijskih druženj. Prizemljitev sicer mestoma frenetične prepihovalne izkušnje tudi dveh tenorjev je s smelo uporabo efektov uspelo doseči čelistu Fredu Lonbergu-Holmu. Z nekaj nepredvidljivimi odmiki od Kenovih znakov je med akustično glavnino in kričečo distorzijo pomagal ustvariti zanimiv kolaž neotradicionalnih zvokov, brez katerih bi uvodni del večera najbrž minil preveč premočrtno. O sposobnostih zasedbe sicer ne gre dvomiti, a Kenove niti so v Klubu Cankarjevega doma ostale kratko zategnjene.

Povsem nekaj drugega velja za skandinavske dialektike med kompozicijo in svobodnim izrazoslovjem Atomic. Idiosinkratičen nastavek njihove zadnje plošče Retrograde k sreči nikoli ne preide na slabšalno polovico termina z začetka povedi, kar so s preigravanjem skladb izključno s pričujoče plošče več kot dokazali. Svoj repertoar so sicer razširili še z neposneto kompozicijo, ki pa od zastavljene smeri zadnjega albuma ne odstopa. Subtilno približevanje glasbe k občinstvu je minilo v izrazito sproščenem ozračju ter z ogromno retrospektivnimi stilističnimi poudarki. S pritajeno doslednostjo je njihov izraz vedno bolj rasel, se polnil s tradicijo ter jo obračal in na koncu tudi izbruhnil. Tokovi z vseh petih koncev kvinteta so le redko izpričevali kakšen viden lik, saj jim je v raziskovanju stičnih točk uspelo nenehno mutirati. Hkratna lahkotnost in udarnost podanega je bila predvsem zasluga ritmizirajočega dvojca Ingebrigt Haker Flaten in Paal Nilssen-Love, čigar ekscesi so spodbujali postopne premike k eruptivnim spojem vseh glasbenikov. Ogromen manevrski prostor, ki je tako nenehno nastajal, je dodobra izkoristil saksofonist in klarinetist Fredrik Ljungkvist, čigar gradnike je ozaljšala tudi kakšna vpadljiva reminiscenca na začetno obdobje svobode izražanja. Kljub vsemu so Atomic ohranili svojstven, severnjaško navdahnjen presek s skrbno odmerjenim amerikanstvom trobentača Magnusa Brooja ter klavirskim dežjem Havarda Wiika. Slednji je, čeprav avtor največ izvedenih kompozicij, skromno utekočinjal široko zaveso z odra prihajajoče glasbe ter s tem tudi poosebljal nepretenciozen, a učinkovit nastop atomičnih markantnežev s severa Evrope. Po tem večeru koncertne izdaje skupini ne bi več smeli biti nobeno presenečenje.

Sklep večera je po krajšem premoru zaznamovala dirigirana skupinska improvizacija vseh desetih članov obeh kvintetov. Prepletanje dveh sorodnih muzik se je nagibal najprej k enim, nato drugim, a prednjačil je občutek, da niti še vedno usmerja Ken Vandermark. Fredrik Ljungkvist je njegovo dirigentstvo sicer uspešno parodiral, a s tem prej dokazal prejšnjo trditev, kot pa jo ovrgel. Z nekaj lovljenji in mestoma neprepričljivimi poudarki so številnost proti koncu znali izkoristiti ter po skupno skoraj treh urah dolgem nastopu pričarali nekaj magije kolektivnih improvizacij iz zlatih šestdesetih.

Tit Podobnik