Big Bear Music

Ko medved zaswinga

Britanska jazzovska scena je pri nas znana po avantgardistih in improvizatorjih (Evan Parker, Derek Bailey, Barry Guy ipd.), manj pa je pri nas informacij o drugih jazzovskih snovanjih. Založba Big Bear Music iz Birminghama, ki je lani obhajala častitljivih 40 let delovanja (in ima tudi predstavnika pri nas: Jazz and blues ploščarna), je dober začetek raziskovanja za tiste, ki jim je všeč rahlo retro zvok ter naslanjanje na žlahtni swing, boogie woogie, gipsy swing, rhythm'n'blues ter podobni poskočni slogi, odigrani z zanosom, poznavalstvom, ljubeznijo ter s spoštljivim odnosom do preteklosti, ki pa se nikoli ne prelevi v malikovanje, marveč v iskanje lastnega izraza in zvoka.

Založbi je dal ime legendarni radijski didžej John Peel, ki se mu je zdelo, da hoja založbinega ustanovitelja Jima Simpsona spominja na medvedovo. Big Bear Music je zrasla okrog Simpsonovega produkcijskega podjetja, ki je sodelovalo pri prvih treh albumih Black Sabbath. Mož še vedno vodi založbo ter se pogosto loti tudi produkcije in pisanja zelo poučnih spremnih besedil. Sprva so objavljali albume ameriških blueserjev, nato pa se usmerili k domačim glasbenikom. Od leta 1985 se je izpopolnila in ustvarila močno ekipo sočnih, energičnih, raznovrstnih muzikov, ki ustvarjajo v polju zgoraj omenjenih zvrsti, še najbolj pa je za Big Bear Music značilen swing. Pa ne tisti bigbandovski, ampak manjših zasedb, ki ob swingu obvezno urežejo kakšno rock'n'roll ali latino vižo. Tako so, denimo, King Pleasure and The Biscuit Boys, ki album Hey, Puerto Rico začnejo s skladbo Puerto Rico s pripadajočimi navihanimi ritmi. Še posebno so zabavni The Dr. Teeth Big Band, ki vešče kombinirajo boogie woogie, jump, swing, rhythm'n'blues, medtem ko ritmična sekcija poganja kot pri kakšnem žlahtnem rock'n'roll bendu, vokal se poigrava s slogi od rockabillyja do bluesa, pihalna sekcija pa žge, kot bi igrali v kakšnem legendarnem klubu iz 40. ali 50. let prejšnjega stoletja. A bend noče poustvarjati ne zvoka ne vzdušja preteklosti, saj že mešanje stilov (kajpak tudi znotraj iste skladbe) kaže na zavedanje o posredovanosti slogov. Zvok je živ, energičen, nabrit kot pri ska punk skupinah. Dr. Zob in njegovi ritmičarji podobno kot ti spretno skačejo v sorodne žanre in jih vpletajo v svojo različico glasbe za dobro počutje − od jiva, rhythm'n'bluesa, swingovskega jazza do blues rocka in boogieja.

Sam nisem ravno navdušen nad sodobnimi »djangologi«, ki se trudijo igrati kot veliki Django Reinhardt. A že pri prvem poslušanju letošnjega istoimenskega albuma The Nomy Rosenberg Tria sem zastrigel z ušesi, saj je bilo še kako slišno, da se nizozemskemu strunarju Rosenbergu ni treba truditi, da njegove strune pojejo kar same od sebe in, kar je najpomembnejše, da ima lasten slog in zvok ter da s strunami strumno gladi tudi druge zvrsti, ne le gipsy swinga (predelava Summertime in drugih jazzovskih standardov, bossa nova). Lep primer nekoga, ki se je uprl mitologizaciji in fascinaciji nad velikim vzornikom in tudi drugimi hitroprstnimi strunarji. Toda Nomy Rosenberg je imel dovolj podlage, da se sam ujame v podobne štorije. Je pripadnik iste veje Romov kot Django (Sinti, v Franciji znani kot Manouche). Igrati je začel kot šestletni mulec v bendu brata Jimmyja (kot ritem kitarist), že kot 15-letnik pa si je delil oder z imeni, kot so George Benson in pozneje Clapton, Stevie Wonder ter Les Paul. No, mladenič se ni prevzel (čeprav je, ko je bil v bratovi zasedbi, igral pred razprodanim Carnegie Hallom), ravno nasprotno – skromno in preprosto zvija strune, igra odmerjeno in čuteče, zvok tria dveh kitar in kontrabasa (in v dveh komadih violine) pa je zračen in neposreden.

Django’s Castle iz Barcelone so z angleškim trobentačem Bruceom Adamsom posneli malce drugačno, a radoživo, iskrivo variacijo na gipsy swing. Govorimo o letošnjem koncertnem albumu Swing Hotel du Vin, posnetem lani v hotelu iz naslova na Birmingham International Jazz Festivalu. Akustičnima kitarama (vodilno oziroma solistično kitaro igra Pere Soto) in kontrabasu je Bruce Adams dodal trobento, ki včasih z zamolklim, drugič spet z zelo prodornim zvokom lepo ponazori, kako je moč kanonizirani žanr razširiti v nove dimenzije. Adams je prav tako varovanec Big Bear Music. Lani je prejel britansko jazzovsko nagrado za najboljšega trobentača, poleg lastnega kvarteta pa je posnel še nekaj plošč v formaciji Bruce Adams/Alan Barnes Quintet.

Kratki pregled muzike, ki jo nam ponuja »veliki medved«, sklenimo z britansko zasedbo Tipitina. Že iz imena (gre za sloviti klub v New Orleansu, naslovljen po komadu Professor Longhaira) je jasno, kam medved taco moli. Ta sicer britanski bend se loteva regeneracije raznolikih neworleanških slogov. Album je prežet s pianističnimi uvodi v skladbe, ki so vsi naslovljeni po mojstrih iz New Orleansa, kot so Allen Toussaint, Dr. John, Jelly Roll Morton idr. Že naslovna pesem albuma I Wish I Was in New Orleans pa začrta smer: čutna predelava znane pesmi Toma Waitsa nas lepo uvede v pesmi, naphane z jazzom in bluesom, ki jih dobro poznamo (Dream A Little Dream Of Me, Hit The Road Jack, Ain't Misbehavin'), a se še kako priležejo v svežih, vešče sešitih preoblekah.

Mario Batelić