Glasba in identiteta

Urugvajski candombe, odmev črne Afrike v Latinski Ameriki

Umetnost in glasba sta bili skozi vso človeško zgodovino ena od poti, kako so posamezniki in narodi, oropani osnovnih pravic, ohranjali nacionalno in kulturno identiteto. V Montevideu, glavnem mestu Urugvaja, se je med populacijo afriških sužnjev razvila specifična glasbena tradicija, imenovana candombe. Kar je vzniknilo kot znak upora in bilo svojčas prepovedano, je danes del urugvajskega narodnega ponosa.

Sobotni večer kot vsak drug. Z mrakom se na pločnikih ulice Isla de Flores v Montevideu začnejo prižigati ognji. Množice prihajajo s pisanimi bobni, ki jih polagajo ob ognjišča in ob vročini plamena tradicionalno uglašujejo. Krožiti začnejo steklenice z vinom. Ko so opne napete in vzdušje zaživi, moški obesijo bobne čez rame, se razporedijo v vrste in začnejo korakati v značilni, komaj prestopajoči se hoji. Pred bobnarji pleše skupina deklet, pred njimi hodi fant z ogromno zastavo, pod katere težo se malodane opoteka. Prebivalci četrti odpirajo okna in vrata, prihajajo iz hiš, prinašajo stole, da lahko sedeč prisostvujejo dogajanju in prejemajo razširjajoče se sporočilo. Tam-tam-tam-tamtam, kliče značilni osnovni ritem, ki poziva k predstavi in se proizvaja z udarjanjem lesene palice ob ogrodje bobna. Postopoma se razživi, zvoku lesa se pridruži glas živalske opne. Najprej se oglasi chico, otrok, najmanjši med bobni, v visokem tonu in s preprostim, a hitrim in intenzivnim ritmom. Nato zazveni piano, starec, debeluh, s počasnim, globokim basom, sledi še repique, adolescent, z zahtevnimi ritmičnimi improvizacijami. Glasbeni slog candombe je rezultat ritmične izmenjave treh bobnov, ki se razlikujejo le po obsegu opne in višini tona, ki ga proizvajajo. Skupina oziroma comparsa, ki jo tvori nekaj deset bobnarjev, se bo odpravila navzgor po ulici, na koncu ob ognjišču počila, da se znova napnejo sproščene opne in navlažijo suha grla udeležencev, ter se nato bobnajoč in plešoč vrnila na izhodišče. A na ulici ni le ena sama comparsa, vedno jih je več, vsaka ima svoj teritorij in ritem, včasih se srečujejo, med seboj kličejo z ritmi in simbolno borijo, spominjajoč na afriške plemenske spopade. Ritem se razširja po ulici in zajame vso četrt. Dogajanje ob vikendih v četrtih Barrio Sur in Palermo je živo, a ne gre za turistične spektakle – turistov ni v tem delu mesta. Opazuje seveda lahko kdor koli, a že fotografiranje moti intimo dogodka. Kdor to želi, mora najprej prositi za dovoljenje vodjo comparse. Nepozornemu obiskovalcu se bo namesto vodje kaj hitro vsilil lažni strokovnjak, ki bo ponudil informacije za plačilo. Pravi vodja ne bo nikoli zahteval denarja, a bo tudi sam namignil, da mora tisti, ki jemlje, tudi kaj dati – sicer ne denarja, a steklenica vina bo nadvse dobrodošla. Materinske ženice opozarjajo radovedneža, naj budno pazi na kamero; potem ko se ta glasbenikom prikupi s steklenico ali dvema, vodja sicer zagotovi, da je naprava varna, a denarnico je treba kljub temu imeti na očeh. Vzdušje je za tujca zato najprej rahlo tesnobno. A ko se zaziblje z glasbeniki in plesalci v ritem in deli z njimi požirek pijače, ga udeleženci vzamejo za svojega, navdušeno začnejo pozirati pred fotoaparatom in puščati naslove, kamor naj jim pošlje slike. Znova zažari toplina v samem srcu revščine. Udeleženci teh sprevodov so najrevnejši prebivalci Montevidea, četrti Barrio Sur in Palermo pa najsiromašnejši četrti mesta. Stene stavb so poslikane z motivi candombeja, ponosa urugvajskih Afroameričanov, ki se je tukaj rodil pred dobrimi 200 leti.

Zgodovina candombeja sega v leto 1750, ko je špansko kraljestvo Montevideu, takrat imenovanemu Banda Oriental, podelilo pravico, da postane edino pristanišče za dovoz afriških sužnjev v podkraljestvu la Plata. Pripeljani ljudje so bolj kot za delo na plantažah služili v prvih vrstah urugvajskih bataljonov kot carne de cańon, meso za topove. Večina te populacije v Montevideu je pripadala skupini Bantujcev iz vzhodne in ekvatorialne Afrike; sužnji niso govorili istega jezika in so za sporazumevanje in hkrati upor proti kolonialistom uporabljali glasbene ritme. Kot posledica mešanja afriških kultur se je sčasoma razvila specifična glasbena tradicija, imenovana candombe. Candombe je tisto, kar je preživelo od različnih izročil afriških sužnjev, pripeljanih v Urugvaj, in se povezalo v novo, prej neobstoječo tradicijo, značilno za Montevideo. Ne gre ga mešati z afriško-brazilsko religijo candomblé, za katero so značilni rituali obsedenosti; res je, da sta obe tradiciji afriškega izvora, a urugvajski candombe ni religija, ampak boben, ritem, ples in predstava. Za značilni urugvajski ritem pa tudi boben se je prvotno uporabljalo ime tangó. Od tu izhaja vprašljiv glasbeni mit o izvoru tanga, enega najbolj znanih glasbeno-plesnih slogov Latinske Amerike. Tango se je simultano razvijal v Montevideu in Buenos Airesu. Navadno ga imajo za izročilo in kreacijo italijanskih in španskih priseljencev, a pojavljajo se teorije, da se je razvil pod vplivom afriških plesov in glasbe, med katerimi naj bi bil najmočnejši ravno vpliv candombeja. A teza je na majavih nogah, saj glasba in ples tanga danes v ničemer ne spominjata na afriške ritme.

Candombe je bil v prvi fazi razvoja povezan s svetim, ritualnim afriškim plesom, ki so ga poznali le vpeljani in ki so ga izvajali v tajnosti. Pozneje se je prenesel na ulice kot glasbena spremljava ritualnih procesij, imenovanih King Of Congo. Te so izvirale iz tradicije Bantujcev, kjer so spremljale kronanja kraljev. Konec 18. stoletja se je ta tradicija povezala s krščanskim izročilom. Afriški sužnji so začeli častiti svoja božanstva v podobi krščanskih svetnikov in praznovanje rituala King Of Congo povezali s čaščenjem katoliških Svetih treh kraljev. Tako so vsako leto 6. januarja, na dan treh kraljev, začeli izvajati obredne procesije, ki jih je spremljal ritem candombe. Kasneje sta se ritem in ples prenesla še v procesije, ki so spremljale katoliške proslave Corpus Christi. Belski prebivalci Montevidea se seveda niso strinjali z načinom slavljenja katoliških praznikov. Te procesije so obtožili, da širijo nemoralo, jih leta 1808 prepovedali in od takrat naprej preganjali ter strogo kaznovali udeležbo v paradah. V nadaljnjih desetletjih so sužnji in njihovi potomci izvajali plese na tajnih srečanjih, v skritih plesnih dvoranah. Po odpravi suženjstva v poznem 19. stoletju so se parade vrnile na ulice in se ohranile do danes v karnevalski obliki.

Candombe v vsem svojem sijaju zaživi med znamenitim februarskim karnevalom. Takrat nekaj deset compars iz Montevidea in številni gostujoči iz drugih mest, tudi sosednjega Buenos Airesa, paradira po mestnih ulicah in tekmuje za nagrado. V mestu 40 dni odmevajo afriški ritmi. V tem obdobju pa tudi ob nekaterih večjih praznikih so udeleženci oblečeni v tradicionalne barvne kostume. Vsaka comparsa ima poleg lastnega ritma tudi svoje značilne barve, ki simbolizirajo afriško državo, od koder izvirajo udeleženci oziroma njihovi predniki, pa tudi določenega svetnika. V teh barvah so kostumi, zastava in bobni skupine. Za karneval sicer vsako leto sešijejo nova oblačila in okrasijo bobne z drugimi motivi, a barve ostanejo iste. Med karnevalom in prazniki so comparse vedno tudi v polni zasedbi: pot skupini odpira zastavonoša, ki z mahanjem dela prostor, temu sledijo nosilci lun in zvezd – simbolov, ki predstavljajo trofeje iz dobe političnih in religioznih vojn med afriškimi plemeni. Nato pride skupina mladih plesalk, za njo pa trije tradicionalni liki: escobero, mama vieja in gramillero. Escobero predstavlja ministra, ki je nekdaj spremljal kralja Konga, in skrbi za animiranje skupine. Dirigira ji s palico, okrašeno z barvnimi trakovi. Običajno je to najstarejši moški v skupini in je osrednji lik, dirigent in mojster ceremonije. Gramillero je plemenski vrač, ki v torbi nosi zdravilna zelišča. Hodi oziroma pleše epileptično potresavajoč s telesom, podpirajoč hrbet in opirajoč se na palico. Mama vieja (stara mati) je matriarhalna figura, ki spremlja gramillera. Skupaj simbolizirata prednike, stare starše, družinske korenine. Tem trem likom sledi cuerda, skupina bobnarjev, razporejenih v vrste po pet ali sedem igralcev, ki izmenjujejo tri vrste ritma in hodijo zelo počasi – njihova hoja simbolizira sužnje v verigah. Danes v procesijah poleg potomcev afriških sužnjev sodeluje tudi veliko belcev, ki jih do leta 1954 ni bilo v comparsah, prvi, ki so sodelovali, pa so bili pobarvani v črno. Lik v črno pobarvanega belca se imenuje lubolo. Ti so bili v enakem ekonomskem položaju kot Afričani, skupaj so živeli v revnih četrtih in zavetiščih.

Vsaka četrt v urugvajski prestolnici ima svojo comparso, ki jo tamkajšnji prebivalci podpirajo tako finančno kot moralno. Najmočnejši in najstarejši skupini sta Ansina in Cuarein. Ime sta dobili po zavetiščih v četrtih Barrio Sur in Palermo, dveh ogromnih stanovanjskih kompleksih, kjer je v 20. stoletju v veliki revščini in skrajno neprimernih razmerah živelo več sto afriških družin. Iz teh zavetišč so izšli najpomembnejši igralci in plesalci candombeja, po njiju sta dobila ime tudi dva osrednja ritma te tradicije. A zavetišči, ki imata zgodovinsko vrednost in pomen, prav v tem času rušijo. Na tem prostoru bodo zrasle stavbe s pisarnami in trgovinami. Tudi candombe sam je danes v procesu komercializacije. Karneval, ki je bil uveden leta 1966, je deloma spremenil njegov značaj. Candombe v karnevalski obliki ni več namenjen ohranjanju tradicije in potomcem afriških sužnjev, ampak v prvi vrsti turistom in zaslužku. Včasih je pripadal Afričanom in revnim prebivalcem, danes imajo svoje skupine tudi najbogatejše belske četrti; pred desetimi leti je bilo v mestu 12 compars, danes jih je 42. Montevideo izkorišča candombe kot turistično atrakcijo in vir zaslužka, afriška skupnost pa od tega nima ničesar; njenih pripadnikov, kot pravijo sami, ne spoštujejo, ampak izkoriščajo. Rasizem v Urugvaju še vedno obstaja, potomci Afričanov (teh je danes v tej državi 100.000 oziroma šest odstotkov vseh prebivalcev) še vedno živijo v najrevnejših četrtih, kjer se razraščajo prostitucija, droge in kriminal. So bistveno manj izobraženi kot belski prebivalci prestolnice in opravljajo najmanj cenjena in najslabše plačana dela. Kljub temu − ali pa ravno zato − je candombe za večino Afrourugvajcev del vsakodnevnega življenja, ki izraža spomin na bolečo preteklost afriških sužnjev in hkrati upor proti še vedno obstoječi diskriminaciji. Pravi candombe se v Montevideu dogaja ob koncih tedna, in to brez kostumov, trofej, turistov, in ni namenjen zaslužku, ampak izključno ohranjanju kulturne identitete in ponosa. Ne februarja med karnevalom, ampak na dan svetih treh kraljev, 6. januarja, poteka pravi obredni zbor vseh bobnarjev na ulici Isla del Flores. Zbor, ki je intimnega, ritualnega značaja in ostaja prikrit očem javnosti.

Za Afrourugvajce candombe ni glasba, ampak način življenja. Ni le predstava, ampak strast in tradicija, saj pomeni navzočnost afriških prednikov v Urugvaju. Kolonialisti so afriško kulturo zatirali, vendar se je potreba teh ljudi po izražanju, svobodi in ohranjanju izročila prednikov izražala in ohranila skozi ritem bobna. Candombe je orožje, ki ga potomci sužnjev že več sto let uporabljajo za obrambo in ohranjanje svoje kulture, s tem pa so bistveno prispevali k oblikovanju širše urugvajske kulture, saj so prebivalci sčasoma posvojili to glasbo in ritem kot del narodne identitete.

Skozi desetletja je bil zapostavljen in prepovedan, danes pa postaja turistična znamenitost, njegov vpliv se širi po vsej regiji Ria de la Plata. V 60. letih je postal vodilna sila v razvoju urugvajske popularne glasbe, povezal se je tako rekoč z vsemi slogi: folkom, rockom, jazzom in popom. Posebno v zadnjih 30 letih je začel vplivati na belske glasbenike. Hkrati z njegovo komercializacijo naraščata tudi njegova prepoznavnost in priljubljenost. Danes ga imajo za najmočnejšo glasbeno silo v vsej regiji Ria de la Plata, saj je njegov vpliv opazen v vseh stilih tega območja, tako v Urugvaju kot sosednji Argentini, kamor so ga zanesli izseljenci. Candombe je magija, pravijo potomci afriških sužnjev, in njegova moč so korenine prednikov, ki se razraščajo.

Vesna Ocepek