Letnik: 2009 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Tit Podobnik

Ensemble 56

Pogojni ljubitelji jazza v vrtincu svobodne improvizacije

Poljsko-madžarski trio Ensemble 56, ki ga sestavljajo basist Rafal Mazur, saksofonist Attila Dora ter nekdanji bobnar kultne poljske skupine Laboratorium, Mieczyslaw Gorka, bodo svojo t. i. transidiomatsko estetiko predstavili na letošnjem ljubljanskem jazzovskem festivalu. Pred koncertom bo v okviru založbe Not Two Records potekala tudi okrogla miza z moderatorjem Miho Zadnikarjem.

O vznemirljivo zastavljeni glasbi priča že ozadje posameznih protagonistov. Attila nikoli ni izvajal jazza, temveč se je gibal v striktno sodobnih in minimalističnih strujah. Gorka je po drugi strani velik ljubitelj Wayna Shorterja in Milesa Davisa, kar je evidentno tudi iz prvega desetletja ustvarjanja že omenjenega kolektiva Laboratorium. Rafal pa stalnic ne pozna, saj ga je pot peljala od heavy metala, neokeltskega folka do jazza ter sodobne glasbe. S slednjim smo se prek interneta pogovarjali o njihovem nastanku in lani izdanem prvencu 1st Meeting Towards Sky Flight of Dragon, poleg tega pa je beseda tekla tudi okrog njihove fascinacije nad vzhodnjaško filozofijo ter njenega vpliva na potek improvizacije v glasbi skupine.

Kako se je začelo vse skupaj?

Precej preprosto. Znotraj serije koncertov moje elektroakustične improvizatorske zasedbe Process se je Attila mudil v Krakovu in imela sva prost dan. Prešinila me je ideja, da bi bilo zanimivo organizirati koncert z njim in Gorko, zgolj za zabavo in brez kakšnih obvez. Nastop se je izkazal za odličnega in na srečo ga je slišal Marek Winiarski z založbe Not Two Records. Naslednji teden sva se dobila in takoj je pokazal interes za izdajo naše plošče.

Album je torej v celoti posnet v živo?

Posnet je bil v središču za sodobno umetnost Solvay v Krakovu, ki je z vidika razvoja svobodne improvizacije nadvse pomemben za mesto. Prav zdaj mi je ministrstvo za kulturo odobrilo sredstva za organizacijo projekta Laboratory of Intuition, ki ga najdete na spletnem naslovu www.labint.pl. Šlo bo seveda za še en improvizatorski projekt, uspelo pa mi je privabiti kar nekaj odličnih glasbenikov, kot sta Raymond Strid in Frederic Blondy. V Krakovu obstaja samo še ena lokacija, odprta tovrstnim tokovom, in to je klub Alchemia. Preostali so veliko bolj konservativni in komercialno usmerjeni.

Glasba z albuma je v celoti improvizirana?

Da, kot piše v besedilu na ovitku: »Vse skladbe so komponirane v realnem času.« Pred snemanjem nismo niti govorili o glasbi, ker se nam je tako zdelo najzanimivejše. Mene, denimo, ne zanima kar neki žanr, temveč čim bolj kolektivno ustvarjanje brez meja, kot je spoznavanje različnih ljudi. Naše raznoliko ozadje nam tako ali tako onemogoča, da bi izvajali zgolj en žanr, saj Attila ni nikoli igral jazza, Gorka pa igra samo to. Gre bolj za reakcijo drug na drugega znotraj kolektiva. Zame je to najbolj iskrena aktivnost v glasbi.

Svojo godbo opisujete kot transidiomatsko. Mislite z zgoraj povedanim prav to?

Ne gre za transidiomatsko glasbo, ampak estetiko. To je nekako moj predlog za teorijo sodobne estetike, povezane s teorijo transkulturne estetike nemškega filozofa Wolfganga Welsha. Če povzamem na kratko: estetika pod vsako vrsto estetike, ampak brez izločanja preostalih idiomov, kot je neidiomatska ideja. Težko je razložiti tako na kratko. V glavnem je povezano s teorijo nujnosti, ko objekt ni zgolj vsota vseh elementov, ampak nekaj, kar je značilno za to vsoto. Nekaj, kar je ustvarjeno zaradi te vsote. Če to prevedemo v glasbo, bi nekako pomenilo, da se lahko igraš z različnimi idiomi ter jih hkrati ne izločaš in se z njimi ne omejuješ.

Torej transidiomatsko kljub temu postaja svoj idiom?

Ne, ker se ne nanaša na stilistično plat glasbe. Če razumemo idiom kot bolj otipljiv ali vsaj slušen element glasbe, se transidiomatski moment odmika od razmišljanja ali kakršne koli kontemplacije glasbe zgolj k procesu njenega nastanka. Proces ustvarjanja je po mojem mnenju srce, korenina vsakršne umetnosti in podobno je tudi s svobodno improvizacijo. Če povzamem besede Lao Ceja: »Če hočeš imeti lepe veje na drevesu, moraš negovati korenine.«

Zanimivo, tudi vaše ime – Ensemble 56 – izhaja iz vzhodnjaške filozofije.

56 je številka heksagrama iz knjige Yi Jing, ki nosi naslov Popotnik. Malo ljudi ve, da je ideja spontane stvaritve na Kitajskem stara toliko kot taoistična filozofija. V dinastiji Tang je bilo napisanih kar nekaj teoretskih esejev o spontanem ustvarjanju kot nasprotju različnim utečenim rokodelskim spretnostim. Towards Sky Flight of Dragon je poetično ime metode spontanega ustvarjanja, povezano pa je s taoistično ontologijo in filozofijo na splošno. Mislim, da bi morali vsi ljubitelji svobodne improvizacije prebrati ta dela.

Bi potem improvizirana glasba lahko spadala pod sodobno?

To je zanimivo vprašanje, še posebno zaradi različnega izvora besed. Sodobna glasba je neka vrsta estetike, improvizirana pa prej metoda ustvarjanja. Svobodna improvizacija je glasba, ki dejansko ne obstaja, nastala bo šele takrat, ko jo bodo uglasbili ustvarjalci. To je godba, ki nastaja skozi proces improvizacije, in ker je svobodna improvizacija, ni omejena z idiomi kakršne koli estetike. Ne moreš namreč pričakovati slišanega in to metodo bi najverjetneje lahko uporabili tudi v sodobni glasbi.

Preidiva k nekoliko bolj oprijemljivim pojmom. Poljski jazz ima bogato tradicijo. Se vidite kot njeni nasledniki?

Ne vem, to zame niti ni pomembno. Če nekdo hoče imenovati našo glasbo jazz, jo seveda lahko, a zame je ta definicija malo manj jasna. Naše delo je odraz našega druženja in to zadnje se mi zdi pomembnejše kot uokvirjanje nekega sloga. Poljski jazz ima sicer lepo tradicijo, a vedno znova se mi zdi, da je to vse, kar ima. Postal je nekoliko okamnel, saj na festivalih sodobne glasbe v občinstvu po navadi sediva le jaz in Gorka. Zato ne sam ne moji kolegi teh muzik nočemo več povezovati z jazzom.

Se vam zdi, da je drugo po Evropi kaj drugače?

Obstaja veliko mladih, ki se ukvarjajo s svobodno improvizacijo, ampak o njih se kaj dosti ne ve, saj organizatorji festivalov raje sežejo po že uveljavljenih imenih. Mladi jih preprosto ne zanimajo preveč. Sam se trudim nekako povezati te nadobudneže z dogodkom Meeting of Improvisers. Poznam veliko mladih obetavnih avtorjev iz Francije, Švice in Nemčije. Veliko težav imajo s predstavitvijo svoje glasbe, na srečo pa nekatere internetne založbe poskrbijo za vsaj malo promocije.

Naj navežem pogovor še na prihajajoči ljubljanski jazzovski festival. So vam ljubši festivalski ali klubski nastopi?

Sam imam raje manjše dogodke, ker pa se Gorka najbolje počuti na velikih festivalih, se nekako držimo recepta malo tu, malo tam.

Med festivalom bo organiziran večer, posvečen Johnu Zornu. Neki znani kritik je napisal, da ima Attila na plošči podoben zvok kot on. Bi se strinjali s tem?

Ne vem. Johna Zorna ne poznam prav dobro, iskreno povedano ga nisem nikoli preveč poslušal. Kar se tiče Attile, pa mislim, da Zorn ni med njegovimi najljubšimi saksofonisti, tako da dvomim, da bi ga želel imitirati ali zveneti kot on.

Tit Podobnik