Historična Afrika

Eyuphuro: mimo marrabente

V teh krajih se z drobci mozambiške popularne godbe srečujemo redko, a kljub temu precej redno. V preteklosti smo na straneh te publikacije predstavili že kar nekaj njenih ključnih protagonistov, tokrat pa bomo na kratko opisali življenjsko pot ene najbolj samosvojih skupin v dosedanji zgodovini mozambiške popularne godbe.

Naj samo za osvežitev spomina omenim nekatere izmed njenih najpomembnejših tvorcev. V letih po izborjeni neodvisnosti mozambiških ljudstev izpod portugalske kolonialne nadvlade in oblikovanju države so od nove socialistične oblasti spodbujeni Orchestra Marrabenta Star de Mocambique – ob nacionalni radijski postaji – pomenili osrednji zagon nastanka tamkajšnje sodobne popularne godbe. Izpod njihovega okrilja se je pozneje osamosvojilo kar nekaj zanimivih ustvarjalcev, med njimi je postal posebno popularen pevec Wazimbo, pomembna skupina je bila Ghorwane, ustanovljena leta 1986, katere člani prihajajo z jugovzhoda dežele, iz province Gaza, ki je širše zaledje glavnega mesta Maputo, in so bili dolgo nekakšni konkurenti pa tudi antipod Eyuphuro, ki nas sicer zanimajo tokrat, prihajajo pa iz povsem drugega konca države in drugih glasbenih okolij. Leta 2000 je bila v prestolnici ustanovljena zvezdniška skupina Mabulu, ki je združila staroste marrabente in mlade lokalne raperje. Omeniti je treba še skupino Kapa Dech, mlajšo zasedbo, ki so jo sestavili sredi 90. let in je do zdaj prav tako kot Mabulu izdala dva zelo spodobna albuma. Še novejši so Massukos, ki so se s prvo mednarodno prepoznano ploščo prebili do naših ušes šele predlani. A vsem tem skupinam in drugim nam poznanim izvajalcem je skupno to, da svoj glasbeni izraz bolj ali manj izrazito vežejo na marrabento ter s tem v obdobju glasbenega razcveta na kulturno okolje prestolnice Maputo. Eyuphuro pa so prevladujoči marrabenti ob bok postavili glasbeno izkušnjo, ki temelji na izročilu severovzhodnih obalnih predelov Mozambika. Danes ni več dvoma, da gre za eno ključnih zasedb, ki so sodelovale pri nastanku sodobne glasbene produkcije v Mozambiku.

Originalni ustanovitelji skupine izvirajo iz Ilha de Mocambique, otoka, ki leži ob obali province Nampula v Indijskem oceanu, nasproti Madagaskarja, na severovzhodu države. Torej na njenem povsem drugem koncu, kot leži glavno mesto Maputo, ki je središče vsega, seveda tudi glasbenega dogajanja. Kot zanimivost: po otoku, ki je sicer dobil ime po enem izmed vladarjev nekdanjega arabskega sultanata, ki je bil na tem ozemlju, preden so ga zasedli portugalski kolonizatorji v začetku 16. stoletja – otok je seveda odkril Vasco da Gama v letu 1498 – so Portugalci najprej poimenovali to provinco, katere glavno mesto je sicer Nampula. Ko si je izborila neodvisnost, je dobila to ime vsa država, provinca z otokom Mocambique pa je ponovno postala Nampula. Od tam prihajajo Omar Issa, Gimo Remane in Zena Bacar, ki so leta 1981 ustanovili Eyuphuro, ko sta se jim pridružila še dva odlična tolkalca: Mussa Abdala in Belarmino Rita Godeiros. Okrog originalnih članov zasedbe se je potem dogajala vsa kariera skupine. Korenine njenih originalnih članov so bistveno določile tudi njihov glasbeni izraz. Vse do 18. stoletja je imel omenjeni otok pomembno vlogo srečevališča afriških, arabskih in latinskih, predvsem seveda portugalskih kulturnih vplivov. To je zagotovo povzročilo njihovo temeljito fuzijo tudi v glasbenem segmentu. Eyuphuro so izpostavili tradicionalne ritme, ki so značilni prav za ta predel Mozambika oziroma Vzhodne Afrike in se bistveno razlikujejo od tistih, ki so na jugu države vstopili v marrabento, na primer tufo, namahandga, masepua, morro, chakacha. Poleg tega pojejo predvsem v za ta predel Afrike značilnem bantujskem dialektu macua. Vse to jih je seveda naredilo posebne in skupina je hitro po ustanovitvi s specifičnim zvokom opozorila nase, postala popularna v domovini in začela nastopati tudi zunaj nje. Po nekaj koncertih po Evropi in Ameriki so jim omogočili, da so naredili prve studijske posnetke. Najprej v Torontu v Kanadi, pozneje pa v Londonu, kjer so ob pomoči Petra Gabriela dokončali gradivo za prvenec Mama Mosambiki. Začetki njihove kariere segajo daleč nazaj v pozna 70. leta prejšnjega stoletja, za uradni datum ustanovitve skupine pa velja leto 1981. Veliko let pozneje, 1989., so izdali omenjeni prvenec, ki je postal eden prvih afriških albumov v katalogu založbe Real World. Tako so postali prvi svetovno znan mozambiški bend. Vse je kazalo, da je pred njimi začetek zgodbe o uspehu, a kaj hitro so jo pokvarile nesrečne okoliščine, ki so privedle do razpada skupine. Pri čemer bi morda celo ostalo, a se s tem nekako ni mogel sprijazniti producent Roland Hohberg, ki jih je konec 80. let slišal na nekem koncertu v Nemčiji. Življenjska pot ga je potem pripeljala v Maputo, kjer je postavil snemalni studio. Poiskal je pevko Zeno Bacar in jo nagovoril, da ponovno zbere skupino, pri tem ji je pomagal tudi tehnično. Zeni je uspelo združiti del originalnih članov zasedbe – predvsem oba tolkalca – z mladimi talenti, bistveno pa je bilo sodelovanje pevca in pisca pesmi Issufa Manuela. Leta 1998, po slabih desetih letih premora, so tako začeli znova nastopati, kmalu zatem so v Maputu v Hohbergovem studiu posneli gradivo za album, 2000. opravili prvo krajšo poletno koncertno turnejo po Evropi v novi zasedbi, 2001. pa je izšel album Yellela za založbo World Music Network, ki je dostopen v Evropi in razjasnjuje skrivnost njihovega izginotja z glasbenega prizorišča ravno takrat, ko so se začeli mednarodno uveljavljati. Album namreč označuje dva pomembna dogodka v njihovi karieri: oživitev delovanja skupine v skoraj originalni zasedbi po letih premora ter njen dokončen diskografski preboj na mednarodno prizorišče. Zanj je značilno, da sta pevka Zena Bacar in pevec ter pisec pesmi Issufo Manuel enakopravno prispevala po pet pesmi, ki se izmenjujejo med seboj. Hkrati se jim je začasno spet pridružil še en originalni član, pevec Omar Issa, ki je z njimi opravil promocijsko turnejo. Album in nastopi so bili zelo dobro sprejeti, skupina je v naslednjih letih posnela še dve plošči − Watana in 25 Anos − ki pa sta ostali v popolni anonimnosti. Zato pa so 2006. še dejavno proslavili 25. obletnico ustanovitve benda, ko se jim je poleti na evropski turneji pridružil mlad mozambiški akustični kitarist in pevec Ali Faque; nastopili so tudi v Avstraliji.

Kaj počnejo od takrat, nam ni uspelo ugotoviti. Menda še vedno uspešno nastopajo po domovini, nas pa njihov ponovni prehiter odhod s prizorišča, na katerem zmoremo spremljati glasbeno dogajanje, ni odvrnil od prepričanja, da imamo opraviti z odlično skupino, ki se je s pomenom svojega dela za preporod mozambiške popularne godbe, njenim uveljavljanjem zunaj domovine ter z dvema na svetovnem tržišču dostopnima markantnima diskografskima izdelkoma že vpisala v zgodovino afriške popularne godbe.

Zoran Pistotnik