Franck Vigroux

Izmuznjeno izpod prstov

Fracnk Vigroux je najprej umetnik, šele potem kitarist, skladatelj, elektronik in eksperimentalni filmar. Živi med New Yorkom in južno Francijo. Ne mara primerjav z drugimi glasbeniki, pa čeprav zna zveneti kot nekateri kolegi iz downtowna. Svoje glasbe ne vidi kot uokvirjene, še več, je lastnik založbe D'Aurtres Cordes, ki izdaja vse od elektroakustične muzike do kreativnega jazza brez kakršnih koli meja. V pogovoru prek e-pošte je beseda tekla predvsem o njegovem dozdajšnjem ustvarjanju, o današnji sceni in nastopu z zasedbo Push the Triangle na letošnjem festivalu Jazz Cerkno.

Greva kar naravnost v New York. Znano je vaše sodelovanje z Elliottom Sharpom, s katerim se poznata že kar nekaj let.

Elliotta sem spoznal v New Yorku pred kakimi petimi leti. Skupaj sva imela turnejo, posnela pa sva tudi album Hums 2 Terre, in sicer za založbo francoskega nacionalnega radia, imenovano Signature. Lani je z bobnarjem Joeyjem Baronom in basistom Brunom Chevillonom duet prerasel v kvartet. Projekt mi je zelo všeč, saj so vključeni sami odlični glasbeniki, in kadar je zraven Elliott, je vse skupaj popolnoma improvizirano. Poleg tega tu ne igram kitare, temveč se v glavnem posvečam gramofonom in elektroniki. Ne gre pač zgolj za kitarski duet, ker želimo pokriti čim bolj širok spekter zvokov. Z Elliottom sva tudi multiinstrumentalista.

Kako je potekala improvizacija?

Večinoma sem improviziral z različnimi viri, uporabljal vse vrste starih rabljenih vinilov, gramofone pa sem priključil na prazen sampler. V tem okolju sem se res odlično počutil, saj nihče izmed glasbenikov ni z ničimer omejen. Ne postavljajo si mej, vseskozi so radovedni, enkrat lahko igrajo z Davidom Bowiejem, drugič z Merzbowom.

Kaj je najbolj vplivalo na vaše igranje?

Neposrednih vplivov je ogromno, tako da jih težko omenim vse. Lahko jih pa nekaj izpostavim: blues, minimal elektro, dadaizem, fluxus, evropska improvizirana glasba, noise, metal, serializem itd.

Ali se vam zdi New York nekakšna oaza za glasbenike vašega kova?

Za improvizatorje vseh tokov ne obstaja zgolj eno mesto. Evropska glasbena scena je v globalnem smislu veliko bolj aktivna kot v Združenih državah Amerike. Preprosto zato, ker tamkajšnja vlada njihove kreativne scene v resnici niti ne podpira. V Ameriki ni nobenega profesionalnega festivala, kot je Jazz Cerkno. Večina profesionalcev si mora urediti koncerte v Evropi, če hoče plačati najemnino. Po mojem mnenju je to tudi rezultat ekstremnega liberalizma, češ, če ne moremo služiti z vašo umetnostjo, vam ne bomo pomagali.

Takšnih kitaristov, kot ste vi, v Evropi kljub temu ni na pretek.

V Evropi je ogromno velikih glasbenikov, predvsem zelo avanturističnih. Scena tu je zelo živa, vedno se pojavljajo nova imena, pravzaprav je zelo težko spremljati vse. Na žalost je njihova prepoznavnost še vedno preveč odvisna od nekaterih medijev ali publikacij; no, internet je nedvomno velika priložnost za vse.

Ste improvizator, izvajalec nove glasbe ali kaj drugega?

Temu nikoli nisem posvečal veliko pozornosti, zato ne morem odgovoriti. Moji projekti so si med sabo precej različni; če pogledamo zgolj instrumentarij, ki ga uporabim. Včasih gramofone, včasih samo elektroniko, predvsem je to odvisno od projekta in ljudi, ki so vpleteni, na koncu pa je najpomembnejše, da sem zmožen ustvariti želen zvok.

Kakšne so bistvene razlike med scenami v Evropi, ZDA in na primer na Japonskem?

Ne vem natančno. Japonski noise je, denimo, nekaj precej unikatnega, gre za ekstremno sporočilo, namenjeno predvsem njihovi brutalni družbi. V Evropi je elektronska glasba vseh odvodov tista, ki je najnaprednejša. Tukaj mislim na mesta, kot sta Pariz in Berlin, kjer lahko najdeš nekaj odličnih producentov. ZDA pa še vedno prednjačijo v popu in rocku.

Nam lahko poveste kaj več o projektu Push the Triangle?

Z bobnarjem Michelom Blancom ter altovskim saksofonistom Stephanom Payenom smo ga začeli pred petimi leti. V začetku je bila glasba predvsem improvizirana, pozneje pa je postajala vse bolj napisana. Naslednjo jesen bo trio s prihodom izjemnega organista Antonina Rayona postal kvartet. Sam sem na plošči sicer uporabil samo dve kitari in ojačevalnik. Album je zelo dober približek tega, kar boste lahko slišali v Cerknem, saj je skoraj v celoti posnet v živo. V bistvu bo koncert v Cerknem zelo glasen in zamazan, ker se mi zadnje čase zelo upira romantika. Ob tem bi rad poudaril, da je festival v Cerknem zares raznolik, saj ponuja precej prostran diapazon kreativnih ustvarjalcev, kar je izraz odprtih glav pri vas, česar na žalost ne najdemo povsod.

Katera kombinacija instrumentov vam najbolj ustreza?

Kombinacija s Push the Triangle mi je precej všeč, ampak je predvsem posledica priložnosti, ki se je takrat ponudila. Včasih spoznaš ustvarjalce, odigraš koncert in to je to, včasih pa spoznaš človeka pred glasbenikom, ki se skriva v njem, in to je povsem druga zgodba. Push the Triangle smo v glavnem prijatelji.

Iz vaših posnetkov odzvanja tudi nekaj vokalov. Jih bo v prihodnosti več?

Na albumih vedno uporabljam glasove, na koncertih pa je odvisno od trenutnega projekta. Pred kratkim sem imel nastop z japonskim piscem Kenjijem Siratorijem, čigar glas sem uporabil kot material za manipulacijo.

Za prihodnost načrtujete kaj posebnega?

Za nekaj mesecev se bom preselil v New York in se tam ukvarjal s kar nekaj projekti. V glavnem bo šlo za vizualne instalacije in uporabo zvočnega slikanja ter grafičnih posnetkov. Za slednje se obeta celo oktet. V Evropi me potem čaka pisanje skladbe za orkester »nove muzike« Ars Nova, ki je nedvomno eden najpomembnejših tovrstnih orkestrov v Franciji. Poleti bom odigral tudi glasbo za gledališko predstavo na svetovno znanem festivalu d'Avignon. Trenutno delam pri novem elektronskem albumu, ki ga bom predvidoma izdal oktobra, v načrtu je še plošča z izključno plesno glasbo.

Tit Podobnik