Kvinton

Njihov blues

Skupina Kvinton ne spada ne sem ne tja. Ne pripada določenemu in izbranemu slovenskemu glasbenemu krogu. Niso ne obujevalci slovenske ljudske etno tradicije ne v krogu poprockerjev. So samorastniki.

Po desetletju delovanja živijo na obrobju domače glasbene scene. Nenavzočnost v našem, vedno ožjem medijskem prostoru za popularno glasbo pušča vtis, da šestčlanska druščina muzikantov s Ptuja životari in ždi na robu. Vendar ni tako. »Nam ustreza, da smo spregledani. Mediji služijo prodaji, zvezdništvu, rumenemu tisku. Hvala lepa za takšno medijsko pozornost,« se odzove frontman s harmoniko in občasno z akustično kitaro Marjan Bone.

Stran od tod, kjer se ode denarju dvigajo skozi smog,

stran od tod, kjer poraženi tečemo svoj častni krog,

kjer spomeniki brezumju parajo nebo,

karte so razdeljene, hvala, jaz jemljem slovo.

(iz pesmi Taxi, avtor besedila: Marjan Bone, avtor glasbe: Kvinton)

Kvinton so zrasli na pogorišču štajerske kulturno-glasbene alternative osemdesetih in devetdesetih let. Bone se je po punkovskih Masaker, po postdarkerjih Pleroma in Hello Misery začel učiti harmoniko. Ko je prvič resno razvlekel meh, je prišel na dan napev Love Will Tear Us Apart. »V osemdesetih letih sem bil totalni fan Joy Division. Njihove plošče so se vrtele noč in dan, ko sem bedel in ko sem spal. Ian Curtis je imel zelo subtilna besedila, ki se dotaknejo človeka. Ljudje za nazaj prepoznavajo, kaj so dejansko naredili Joy Division. Ko sva bila še sama z Goranom (Podgorelcem, kontrabasistom, op. a.), po razpadu predhodnega benda Hello Misery, je bil to eden prvih komadov, ki sva ga igrala. Učil sem se igrati harmoniko in Love Will Tear Us Apart je prišel sam od sebe. Goran je takoj naredil bas linijo. Potem je prišel Boštjan (Koren, op. a.) s kitaro in tako smo naredili valček. To nam je ostalo iz osemdesetih let ne glede na to, da jih ljudje zdaj poslušajo in na novo odkrivajo.«

Na njihovo predelavo nesmrtne skladbe Joy Division je med drugimi padlo tudi uredništvo glasbene revije Mojo, ki jih je uvrstilo na peto mesto letošnje aprilske liste Mojo's Top 10. Našli so jo na posebni vinilni izdaji Daleč je smrt, ki jo je na angleški poštni naslov poslal prijatelj in sodelavec založbe Subkulturni azil oblikovalec Romeo Štrakl. Za njo je založnik Dušan Hedl izbral pesmi s prvenca Lovci sreče iz 1999. ter drugega, aktualnega albuma Razirklinga in jih dodal naslovni pesmi Daleč je smrt, ki je bila doslej objavljena le v istoimenski televizijski nadaljevanki v produkciji nacionalne TV-hiše.

V desetih letih, med prvim in zadnjim albumom, je kvintet istih članov prerasel v stalni sekstet. Omenjenim trem začetnikom in solističnemu kitaristu Dejanu Bračku ter bobnarju Robertu Belšaku se je pridružil še kitarist Igor Mešič. Med pogovorom po aprilskem nastopu v Ljubljani, na ploščadi pred Križankami, je Mešič sedel za mizo ob Ljubljanici prav tako suvereno kot drugi člani skupine. Najbolj zgovoren je bil seveda Marjan, ki sta ga Igor in Korenov Boštjan nevsiljivo dopolnjevala s kratkimi opazkami. Medtem je tihi Bračko od strani prikimaval izjavam kameradov, Goran Podgorelec in Robert Belšak pa sta na drugem koncu mize prijateljsko kramljala z zasledovalcem oboževalcem skupine, Denisom.

Med prvo in drugo ploščo je bil dolg premor. Kje so razlogi za tako dolgo čakanje?

Marjan Bone (MB): Nam teče čas drugače. Ni nam v interesu izdajati plošče vsako leto. Delamo tako, da vsako stvar prečistimo. Vmes je bila tudi konstruktivna kriza. Smo kritični do lastnega dela in potem nobena stvar ni dovolj dobra. Takšen se ne spraviš v studio. Za nas snemanje ni zapleten proces, konec koncev ni več problem priti do posnetkov. Ustvarjanje drugega albuma je trajalo dlje. Ni bilo takšnega zagona kot pri prvi plošči, za katero so bile vse pesmi narejene vnaprej, še preden je bend prišel skupaj. Takrat nismo potrebovali veliko časa, da smo jih dali skupaj. Ob tem imamo vsi svoje obveznosti. Skoraj vsi imamo družine in srečujemo se z življenjskimi težavami – služba, stanovanje.

Ali je na to mirovanje vplivala tudi neperspektivnost slovenske glasbene scene, njena majhnost?

Igor Mešič (IM): Slovenska glasbena scena ne vpliva na naše ustvarjanje. Delamo zase in za tem stojimo.

MB: Nimamo zastavljenih ciljev, kako moramo delati in koliko plošč bi želeli prodati. Niti prve niti druge nismo šli delat z ekonomskega vidika. Od prodaje ne dobimo nič.

Boštjan Koren (BK): Niti za prvo niti za drugo ni bila zainteresirana nobena slovenska založba. Ni krize med skupinami in ustvarjalci, ampak drugje, med založniki in na glasbeni sceni.

MB: Založbe gledajo, da dobijo nazaj tisto, kar vložijo. Za tem ne stoji ideologija, da podpirajo sceno. Takšno stališče najdeš pri neodvisnih založbah, a še te so tik pred tem, da padejo.

Navzoči ste predvsem na štajerskem koncu kot drugod po Sloveniji.

MB: Ne! Že od prvega albuma veliko igramo po vsej Sloveniji. Izogibamo se temu, da bi igrali samo po Štajerski. Morda se o naših nastopih manj sliši, vendar igramo po Dolenjski, Primorski, v Prekmurju, povsod.

BK: Pred petimi leti se je dogajalo, da se je po večjih slovenskih mestih istočasno zgodilo po pet, celo deset koncertov. Nastopi in sama scena so postali razvodeneli. Bilo je preveč vsega. MB: Kar je obstalo, je. Pojavilo se je veliko novih, manjših festivalov. Vsako mesto se trudi imeti svojega.

Pogovarjamo se o festivalih, kot je bil današnji nastop na dnevu knjige. Vas na takšnih zastonjkarskih nastopih sploh kdo opazi?

MB: Prvotni namen je posredovati našo glasbo, in kogar se dotakne, se ga. S festivali, ki jih organizirajo mesta in občine, prideš v kraje, kjer drugače sploh ne bi mogel nastopiti. Na primer v Kočevje, kjer nas je poslušala zelo raznovrstna publika, od triletnih otrok do sedemdeset- in osemdesetletnikov. Odziv je bil dober. Imeli so priložnost slišati, česar mogoče še niso. S tega vidika je to dobro. Sami bi si želeli več nastopati po klubih, ki pa žal živijo in spet ne, rastejo in tonejo. Tako pride naša glasba do občinstva prav prek teh festivalov.

Naj bo spet, kot je nekoč bilo,

ko v najin mali svet še ni vdrlo zlo,

ko ni bilo še njih,

svet pa je bil bolj diskreten in bolj tih.

(iz pesmi Pravljica, avtorica besedila: Petra Kolmančič, avtor glasbe: Kvinton)

Glasba zasedbe Kvinton je prepojena z nostalgijo za srečo in ljubezen. V sarkastično-cankarjanskih besedilih nastopajo marginalci. Marjan Bone s hripavimi besedami riše socialno in družbeno obrobje. Približa nam razočarane upornike in junake nevidnega, delavskega in kmečkega razreda.

MB: Trenutno delamo projekt uglasbitve pesmi mariborskega poeta Boruta Gombača, ki govori o marginalcih. Njegove pesmi so slike. Ko opisuje človeka, ga vidiš.

Od kod ta fascinacija nad marginalci?

MB: Gre za potrebo prikazati ljudi in njihove usode, ki niso v ospredju. V potrošniški družbi je vedno več ljudi, ki preprosto nimajo več sreče. In ti so naravni, so to, kar so. Ne igrajo. Ko pišem besedila, želim pokazati zgodbe ljudi, ki niso imeli dovolj sreče v ljubezni, v življenju. Vsak nosi v sebi dušo, prek katere ne more.

Socialno obarvana glasba ima ves čas vonj po domači krčmi, kjer Gusl in Razirklinga Štef z ramo ob rami trdo bulita v svoj kozarec. »Liki v naših zgodbah so zelo realni,«dopolni Marjana Mešič z vnetimi sinusi in skozi zamašen nos na kratko doda: »Takšne like opažamo in srečamo v svojem okolju. Hodijo po cesti, od gostilne do gostilne.«Že na prvencu so Kvinton peli in brundali o življenju na obrobju, o življenju malega, nepomembnega in nevidnega človeka. Takrat mediji še niso stopnjevali strahu in panike pred krizo in recesijo. »Kriza je zmeraj. Nimamo se za vizionarje, ampak že na prvi plošči imamo pesem Koča strica Toma, ki govori o nujnosti spreminjanja vrednot, ki so nas pripeljale do te krize. Ukrepati je treba! Najbolj me moti apatičnost, zaslepljenost in preusmeritev naše pozornosti na vse drugo, samo na tisto, kar je pomembno, ne. To spodbuja apatičnost in temu se je vredno upreti. Želimo usmeriti pozornost na stvari, ki so pomembne in resnične. Trudimo se najti izhod, ki je v tem, da se ukrepa, da se stvari spremenijo. Tudi Gusl je ukrepal, tudi Razirklinga Štef bo, samo da mu zavre.«»Ni vse tako cinično in depresivno. Gre za lirično-romantične zadeve,«spremeni tok pogovora Boštjan Koren.

Zanimivo je, da si od drugih izposodite predvsem ljubezenska besedila in skladbe.

»Ne bi se strinjal,« Marjan prekine kratek trenutek tišine. »Na koncertih igramo veliko stvari od drugih, na primer od Toma Waitsa, ki ima svojo liriko. Od njega ne igramo ljubezenskih. Naša stalnica je tudi Passanger, ki se je preprosto zalepil na instrument.«

Nismo se razumeli. Mislil sem na pesmi, objavljene na vaših ploščah. Na Iva Robiča, na pesmi Petre Kolmančič in Bojana Tomažiča. Vse so ljubezenske.

MB: Aha, to si mislil! Ljubezen je najgloblje čustvo in najgloblje zadene. To je močan udarec, nižji od jajc. Človek vse preživi, ko pa ga zadene ljubezen, ga popelje tja, koder ni hotel. Zanimivo se nam zdi, kako drugi ljudje pišejo o tem. Petra Kolmančič, recimo, piše kot ženska s čisto drugačne osnove. Zanimiva je, ker napiše pesem, ki je kot moški ne bi mogel. Ne sežem v te globine. Saj veš, moški in ženske. Kdor bo to razumel, dobi Nobelovo nagrado. Samo enkrat se ljubi Iva Robiča je prišla mimogrede. Že prej sem jo slišal v glavi in zdelo se mi je, da bi znala biti dobra v swing-bluesovski varianti.

Kvinton so s svojim blues rockom ljudski. Čeprav je gostilniško-kavarniški dim pregnan iz špelunk, njihova godba še vedno diši po njih. Vsakdanjik in beg pred njim je stvarnost njihove ljudske lirike. Z zgodbo o koči strica Toma, ki izvira iz afroameriške zgodovine suženjstva, so še na prvi plošči nazorno podkrepili naslanjanje na njeno tradicijo. »Blues je ena od poti, kako lahko poveš zgodbo. Je čisto ljudski, sicer z drugega kontinenta, ampak se je že toliko razširil, da je pripoveden tudi v drugih okoljih,« je dejal Bone in prišel do obrazložitve imena zasedbe: »Kvinton je vinska sorta, ki je bila uvožena k nam iz Amerike, ko so vse naše vrste pozeble. Nanjo so cepili vse in iz nje izhaja vse, kar imamo danes. S tem se enačimo. Iz bluesa se je cepilo vse drugo. To pomeni samorodnost, da se prime, kjer je. Takšni, kot smo, smo nekje pustili korenine in cepili nase vse, kar nas je vodilo skozi osemdeseta in devetdeseta leta in se razširilo skozi rock v to, kar smo. To je simbolika našega imena.«Pa tudi njihovega bluesa, ki kar kliče po pogostejšem gostovanju po klubih in barih. Tam na margini, kjer je Gusl vseprisoten.

Jaz nimam ne volje in ne moči,

da bi vplival na tok stvari,

zato vsak večer, ko dan odmre v noč,

odmre del mene z njim.

In ta flaša še ni zadnja to noč,

z njo odplaknem vso navlako proč,

ki mi ves čas na duši leži,

da ostaneva sama,

jaz in ti.

(iz pesmi Jesenski blues, avtor besedila: Marjan Bone, avtor glasbe: Kvinton)

BIGor