Vpogled v tematske albume 1995―2009

Ljudje in kraji Dala Watsona

O tematski diskografiji Dala Watsona je pravzaprav težko pisati, saj so vsi njegovi albumi nekako tematski. Že na prvencu Cheatin' Heart Attack iz leta 1995 so avtorske honkytonkovske pesmi s temo prevaranosti in strtega srca, s čimer se je v zgodovini popularne glasbe in posebno countryja bržčas najvidneje spopadal Hank Williams.

Naslednji album Blessed Or Damned (1996) je bil narejen v podobni maniri. Pesmi so bile tokrat uvrščene na ploščo glede na temo nekakšnega williamsovsko-robertjohnsonovsko-frizzllovskega prekletstva malega človeka, ki je razočaran v ljubezni ter življenju nasploh in ki večno dvomi o tem, ali je njegovo življenje blagoslov ali prekletstvo. Watson kliče tudi k bogu, naj bo milosten do »nas, ki smo izgubili dirko«, in naj »blagoslovi preklete«. I Hate These Songs, ki je sledil leta 1997, je bil album, ki je že uvedene teme združil in dodal še eno, s katero se je Watson precej ukvarjal: tovornjakarje in njihovo življenje. To je v ZDA seveda poglavje zase, nekakšna subkultura, ki cveti v obcestnih barih in na bencinskih črpalkah. Ti šoferji so nekakšni duhovi, prekleti ljudje, življenje jim je cesta, ljubica pa njihov »rig«, tovornjak, ki je seveda ženskega spola. Ena najbolj znanih tovrstnih pesmi je Failova žalostinka o Big Joeju in njegovem phantomu 309, ki jo je pel Red Sovine, najbolj kultno in nepozabno različico pa je doživela v izvedbi Toma Waitsa leta 1975 na albumu Nighthawks at the Diner. Leta 1977 je Johnny Cash objavil album The Rambler, ki je eden definitivnih tovornjakarskih albumov z recitali in zvočnimi učinki, istega leta pa je luč sveta ugledala bržčas največja tovrstna klasika vseh časov: film Smokey and the Bandit. Nepozabni Burt Reynolds je kot legendarni voznik Bandit v prizorih, ki jih je v verzu »even Burt Reynolds in that black Trans Am« ovekovečil Bruce Springsteen (pesem Cadillac Ranch, album The River, 1980), drvel skozi ameriški jug, sledil ali prehiteval pa ga je Jerry Reed kot Snowman, še ena tovornjakarska legenda. Reed je tudi napisal uspešnico Eastbound and Down, ki se je v zgodovino popularne glasbe zapisala kot ena največjih tovrstnih pesmi, če ne že največja. Seveda, dokler ni Dale Watson leta 1998 objavil albuma The Truckin' Sessions in ga napolnil s pesmimi o življenju tovornjakarjev, ki so bile hkrati himnične in silno realne. Že v pesmi Hey Driver na omenjeni plošči I Hate These Songs se ni trudil idealizirati življenja teh ljudi, ampak je prikazoval tako užitek življenja na cesti kot osamljenost in zagrenjenost.

Album The Truckin' Sessions je poslušalce, ki niso poznali tega argoja ali pa so že pozabili, za kaj gre, spomnil na izraze, kot so »rig«, »10-4«, »smokey«, »handle« in podobno. Začel se je z nekakšnim pozdravnim nagovorom Good Luck 'N' Good Truckin' Tonite, nadaljevanje pa je iz trenutka v trenutek stopnjevalo zgodbo. Big Wheels Keep Rollin' je morda najboljša šoferska pesem nasploh, predvsem zato, ker v treh minutah in pol zajame vse odtenke občutij, ki prevevajo voznike na poti. Najprej je tu seveda užitek v poklicu, ki pa prinaša osamljenost, odtujenost in nemir. Tovornjakar ne more pognati korenin, lahko se samo za kratek čas vrne (I Gotta Get Home To My Baby, Makin' Up Time) ali pa uživa minljiva razmerja na poti. Watson se ne ustavi niti pred banalnimi dogodki, recimo počeno gumo (Flat Tire), ki se jih loti z veliko (obešenjaškega) humorja. Album je hitro postal kulten, Watson pa je letos objavil drugi del, The Truckin' Session Vol. 2, ki dobro desetletje po prvem prinaša nadaljevanje in povzetek šoferske zgodbe. Na tej plošči je združil nekatere tovornjakarske pesmi z netovornjakarskih albumov vse od začetka svoje kariere, dodal pa tudi nekatere nove ali redke, prej objavljene na kompilacijah ali singlih. Med drugim je tu instrumental 10-4, ki po zvoku spominja na surferske dosežke Duana Eddyja, nekatere starejše pesmi Yankee Doodle Jean, Truckin' Queen in Texas Boogie pa žal spomnijo tudi na to, kakšna bi lahko bila countryjevska glasba že od devetdesetih naprej, če se Nashvillu ne bi mudilo zaslužiti s celim konglomeratom amaterjev, ki pravzaprav ne vejo, ali bi bili pop ali country (Faith Hill, Shania Twain, Garth Brooks), in ki so bolj (osladni) manekeni kot umetniki (Kenny Chesney). Morda najmočnejši pesmi na Vol.2 sta baladi Let This Trucker Go in Hero, ki se pretresljivo lotevata nemirne osamljenosti voznikov.

Watson je leta 1999 prvi del svoje tovornjakarske zgodbe nasledil še z enim zelo očitno tematskim albumom, People I've Known, Places I've Been, na katerem je zbral pesmi o svojih ljudeh in krajih, ki so ga zaznamovali tako ali drugače. Na plošči se znajdejo njegov najljubši natakar Don, bar Louieja Leeja, poklon Watsonovemu vzorniku Luthru Perkinsu, znamenitemu kitaristu v Cashevi zasedbi Tennessee Two in Three (Luther), morda najzanimivejša pesem pa je Charlie Our Shoeshine Man, oborožena s kitarskim rifom Jimmyja Rodgersa in odpeta kot eden njegovih otožnih jodlov. Na albumu se je znašla tudi trpka balada o življenju poklicnih glasbenikov, From England To Texas, Watson pa ni varčeval niti s pesmimi o vlakih, ki so tudi stalnica v americani, spomnimo se na I Heard That Lonesome Whistle Blow Hanka Williamsa, Freight Train Blues Roya Acuffa ter na The Diplomat (sicer izpod peresa Rogerja Bowlinga), Train Of Love in Folsom Prison Blues Johnnyja Casha.

Novo tisočletje ni zrahljalo tematskosti Watsonovih albumov. Po vrsti osebnih težav, ki so bile posledica smrti njegove zaročenke, je leta 2001 objavil album Every Song I Write Is For You, na katerem se sooča z izgubo najdražje osebe; to še vedno ostaja njegova najbolj trpka plošča s pretresljivimi pesmimi, kot so Hey Chico, Every Song I Write Is For You, I'd Deal With The Devil in Angel In My Dreams. Podobje pesmi je žalostno, otožno in strašljivo, Watsona preganja duh najljubše osebe, v vsakdanjiku pa brez njene opore ne najde več pravega smisla. »Moral sem spet na pot s kitaro v roki, to me je rešilo,« je takrat povedal; zdaj je srečno poročen. Tako podobje v countryju seveda ni nič novega, moč plošče je v intenzivnosti avtorjevih čustev in spretnosti njegovega peresa, ki sledi tradiciji tudi v tem, da piše kratke pesmi, v katerih zgoščeno in učinkovito spoji čustva in zgodbo.

Naklonjenost western swingu in ameriškim croonerjem, kot so Dean Martin, Frank Sinatra, Bing Crosby in Sammy Davis jr., je Watson pokazal na honkytonkovsko-swingovski plošči One More Once More (2003), ki v najboljših pesmih (Do You, Once More) sledi tako albumu Every Song kot tradiciji bakersfieldskega zvoka, teksaškega western swinga in vseameriškega lounge zvoka. To potrjuje tudi nekaj odličnih priredb, kot so Williamsova You Win Again, Deep In The Heart Of Texas in It Happened In Monterey. Album je posvečen Bobu Willsu, legendi western swinga. Zanimiva tema, povsem neobičajna za mainstreamovski country današnjih dni. In če govorimo o vzornikih, je treba seveda spet omeniti Johnnyja Casha, njemu pa dodati Merla Haggarda in Leftyja Frizzlla. Dodajte še izviren ščepec avtorske note in pred vami je do zdaj verjetno najuspešnejši in najodmevnejši Watsonov album From The Cradle To The Grave, posnet v Cashevi snemalni kočici, hkrati poklon legendam americane in dokaz, da morilske balade še niso preživeta tema, čeprav je ob njegovem izidu preteklo že ducat let od objave tovrstnega dosežka Nicka Cava in celo več, odkar so se tega lotevali mojstri countryja. Izjema so seveda nekatere pesmi Steva Earla. Justice For All je zahtevna morilska balada v Cashevem slogu in z znamenitim ritmom bum-čika-bum, sovpadajoči video pa še nadgradi vsebino pesmi. Album je prepoznal tudi uradni Nashville, kar pa Watsona ni odvrnilo od tega, da ne bi vedno znova poudarjal, da s tamkajšnjim mainstreamom noče imeti nič skupnega.

Honkytonkovsko tematski je cede Dreamland, ki je izšel leta 2004 in med drugim prinaša priredbo pesmi Fox On The Run Tonyja Hazzarda, ki jo je sicer prepeval Tom T. Hall, na njem pa je, poleg nekaterih zabavnejših pesmi (Pretty Girls) tudi nekakšen odmev albuma Every Song, pesem I Wish You'd Come Around. Nekakšen drugi del te plošče pomeni naslednik Heeah! (2005), ki je v ZDA izšel z naslovom Whiskey Or God (2006). Na njem je Watson zbral že davno napisane, a še neobjavljene honkytonkovske pesmi, zaradi česar album včasih deluje nekoliko razdrobljeno, vendar mu tega ne moremo zares zameriti, kajti že samo naslovna pesem je dovolj antologijska, da cede obdrži v vrhu honkytonkovske zgodovine.

Odlika Dala Watsona je, da kot izviren in močan avtor nikoli ni pozabil na svoje korenine, prav tako pa se ni bal eksperimentiranja. Plošče je moral, posebno na začetku tisočletja, izdajati pri manjših evropskih založbah, vendar ima dobro zaledje med privrženci pristnega countryja in tradicionalnega izročila popularne glasbe. V Evropi je eden najvidnejših predstavnikov tradicionalno-sodobnega honky tonka in zadnja leta se je končno zbudila tudi njegova domovina. Njegova diskografija spada med najvidnejše v zgodovini countryja in bržčas tudi v vrh popularne glasbe nasploh, saj z nizom dobro premišljenih plošč pred nami razgrne domala vse izročilo tega, kar dandanes poznamo pod pojmom americana: country, swing, beli in črni blues, rock'n'roll, surf itd. Vse to je glasba Dala Watsona, ki junija letos prihaja v Zagreb. Leta 1996, na začetku solistične poti, se je oglasil tudi pri nas.

Matej Krajnc

BLAGOSLOVLJEN ALI PREKLET? (Blessed Or Damned, D. Watson, prev. M. Krajnc)

Bog nam je dal dar glasbe,

v naše duše jo ujel.

Potem hudič je videl vse to

in v nas pesmi preklel.

Skoz življenje stopaš,

prebijaš se skoz svet,

venomer sprašuješ se, kaj si −

blagoslovljên ali preklet.

Oni dan sem bral o pevcu,

ki vse nagrade je pobral.

Ah, on je en izmed izbranih par,

požel je to, kar je sejal.

Potem pa vidim v pajzlju tipa,

praznim stolom poje čisto vnet,

ni se treba spraševat, kaj je –

blagoslovljên ali preklet.

Je morda v nebesih kot

za nas, ki smo zgrešili pot?

Upam, da On bo razumel

in dal nam blagoslov ...