Loop

V zanko ujet čas

Ko se je dodobra izčrpalo obdobje postpunka, tako v obravnavi tega kot v smislu oživljanja izvirnih protagonistov in ne nazadnje prenosa pristopov na mlade sile, so se začeli kazati obrisi oživljanja t. i. shoegazinga. Ta se je na Otoku pojavil praktično takoj po zatonu postpunka, leta 1984, trajal le nekaj vznemirljivih let in, glej zlomka, v letu 2007 sledi nov vzlet. Meddoslednejšimi skupinami je najti londonske Loop.

Sredi osemdesetih let je bil položaj na Otoku ponovno zrel za radikalnejši rez. Večina tistega, kar je izostril postpunk, se je skrhala že v prvih letih. Pionirji industrijske glasbe Throbbing Gristle so leta 1981 oznanili konec skupine, The Pop Group so razjedle različne ambicije, samomor Iana Curtisa pa je bil glavni opozorilni znak, da je lahko risanje hudiča na zid resnično igranje z usodo. Preživele skupine so se skomercializirale, nastopilo je obdobje nove romantike in krasnega novega popa. Dokler se niso zunaj središča le pojavile zasedbe, ki danes veljajo za začetnice t. i. shoegazinga, in zanimivo so se prav te pred nekaj leti ponovno aktivirale oziroma vsaj ponatisnile stare plošče. The Jesus and Mary Chain morda niso najbolj značilen predstavnik, a nekatere njihove prvine so zagotovo vplivale na pravoverni shoegazing: številni kitarski efekti so odviti do konca, petje je potisnjeno globoko v ozadje zvočnega zidu, boben drži enakomeren, mehaničen ritem. Skoraj istočasno so prav tako zunaj središča pognali My Bloody Valentine, že bližje centra pa Spacemen 3 in ne nazadnje Loop. Vsi so nastali neodvisno drug od drugega, pa vendar so Spacemen 3 in Loop zaradi podobnosti v pristopu postali celo tekmeci, in to predvsem po zaslugi otoških medijev, ki so razpihovali tekmovalnost. Veljalo je nepisano opozorilo: v intervjuju s katero teh skupin nikar omenjati nasprotnika, saj je bilo sicer pogovora takoj konec.

Osrednji tvorec zamisli skupine Loop je bil Robert Hampson, s pravim imenom Robert Wills. V kratkih, a intenzivnih letih delovanja so se člani večkrat zamenjali, kljub temu pa je zasnova ostala ista. Sklepamo lahko, da je bil Robert Hampson trd pogajalec, demokracije v bendu tako rekoč ni bilo. Znotraj širokih možnosti, ki jih je ponujal postpunk, so iskali primarni rockovski jezik, z redukcijo in ne sintezo so se vrnili v izhodišče in od tam naprej iskali lasten glasbeni jezik. Čeprav so zrasli v predmestju Londona, so glavni navdih našli v ameriškem garažnem rocku na prelomu šestdesetih v sedemdeseta − The Stooges, MC5, Velvet Underground. Od teh so prevzeli le določene sestavine, zavrnili pa utečeno obliko pesmi. Izpostavili so repeticijo in ob vsakem obratu nekaj spremenili, dodali, odvzeli, zakasnili ali prehiteli. Njihove rockovske mantre niti nimajo pravega začetka in konca, aplicirajo na neskončno gibanje med budnostjo in spanjem. Besedila so bila le kratek nabor impresij, daleč od sklenjenih pripovedi. Čeprav je bila zasnova posameznih kompozicij kar se da oguljena, značilni solistični izleti v klasični rock so bili absolutno prepovedani, so v živo vedno radi eksperimentirali, vsakič so modificirali jasno začrtano zasnovo. Za definitivne veljajo le studijske verzije, tem so namenili več časa in potrpežljivega uglaševanja. Pri ustvarjanju zvočnega zidu so imeli pomembno vlogo kitarski efekti. Od tu izhaja vprašljiva oznaka shoegazing; kitaristi so imeli namreč več opravka z vrsto po tleh zloženih efektov kot s samo kitaro. Večino časa so globoko sklonjeni strmeli v efekte pred nogami, dolgi lasje so jim prekrivali obraz, komunikacija z občinstvom je bila minimalna.

Loop so bili dosledni tudi pri razporejanju posnetega gradiva. Zanje so bili albumi posebna entiteta, ločeni od singlov, ti so bili zaradi nadstandardnih dolžin skladb praviloma 12-palčne vinilke. Ko so prestopili z založbe Chapter 22 k Beggars Banquet, je prva brez soglasja skupine zbrala vse posnetke s singlov v kompilacijo The World in Your Eyes. Stare zamere so danes očitno pozabljene. Lani se je Robert Hampson odločil za ponatis vseh posnetkov stare zasedbe, kar je pred kratkim dočakala tudi razširjena kompilacija The World in Your Eyes. Loop so na singlih, natančneje na hrbtnih vinilnih straneh, objavili številne priredbe (a nobene na rednih albumih), s čimer so želeli sporočiti, da je avtorska glasba v prvem planu, priredbe pa še vedno odkrit poklon vzornikom. Če sta Can (Mother Sky) in Suicide (Rocket USA) dovolj očitna primerka zgledov, sta Nick Drake (Pink Moon) in Neil Young (Cinnamon Girl, ki so jo leto kasneje posneli tudi Pixies) že večji odmik od očitnega. Kaj šele prirejena starogrška legenda o Prometeju, ki je bogovom ukradel ogenj in ga nesel ljudstvu, zato ga je Zevs vklenil v verige in so mu orli večno kljuvali po črevesju. Legendo so v postindustrijski čas prenesli The Pop Group, priredba njihove Thief of Fire je edini poklon otoški glasbi s strani Loop in najbližje političnemu angažmaju, kar so ga bili zmožni. Loop so po treh albumih (Heaven's End, Fade Out, Guilded Eternity) in številnih singlih prišli do konca. Roberta Hampsona je začela zanimati bolj eksperimentalna glasba, predvsem elektronski izolacionizem, za kar v striktno kitarskih Loop ni bilo prostora. Skupina se je prepolovila v skoraj ambientalne Main in trdokrautrockovske The Hair and Skin Trading Company. Vsekakor noben odvod ni sledil večinski socializaciji njihovih sodobnikov.

Leta 2007 so se po desetih letih znova zbrali The Jesus and Mary Chain, kmalu za njimi so nadaljevanje oznanili še My Bloody Valentine, ki za zdaj navdušujejo le na koncertnih odrih, napovedujejo pa dokončno objavo posnetkov, ki so jih pripravljali že sredi devetdesetih, a nikdar izdali. Spacemen 3 sicer ne pripravljajo vrnitve, saj je vodja Jason Pierce aktiven s svojo zasedbo Spiritualized. Drugi tovrstni bendi ostajajo napol pozabljeni; Ride, Lush, Chapterhouse, Slowdive so z zamudo skočili na val prej omenjenih, zatem jih je odplavil še višji val brit popa in grungea. O vrnitvi Loop na koncertne odre tudi ni govora. Aktivna sta le še brata Robert in John Wills. Robert je nazadnje opustil ime Main in uporabo »pravih« instrumentov, izvore išče le v konkretnem svetu in jih obdeluje z računalnikom. Aktualni album Hearken je izšel na vinilu v natanko enem izvodu pri belgijski založbi Onement. John s pevko Pinkie MacLure sestavlja dvojec Pumajaw, ki se od primarne ljudskosti nagiba k elektronski plesnosti. Zgodnji kitarist James Endeacott je kasneje zajadral v založništvo in promocijo, bil je eden glavnih pri založbi Rough Trade in danes vodi lastni založniški kotiček 1965 Records. Loop k vrnitvi shoegazinga prispevajo le s ponatisi na ploščah. Posnetki so natančno na novo obdelani, med dodatki pa najdemo le poskusne posnetke in nekaj remiksov. Loop so že v aktivnih letih na ploščah izdali vse, kar je bilo vredno objave. Zanka je danes dokončno sklenjena.

Janez Golič