Repetitor

Mladi upi beograjskega novega novega vala

Znotraj projekta pospešenega izdajanja studijskih plošč, večinoma prvencev, mladih srbskih bendov, ki se je prijel pod geslom nova srpska scena, je lani luč sveta ugledal album Sve što vidim je prvi put mlade beograjske zasedbe Repetitor. Ta je trenutno ob psihedeličnih Petrol ena najbolj vročih novih skupin na širšem underground prizorišču nekdanje Jugoslavije, ki se s prihodom novih generacij ponovno vse bolj povezuje.

Repetitor je zares mlad trio, ki ga je uspeh dejansko presenetil in ga ob pomoči spletne revije Popboks popeljal iz garaže neposredno na klubske in festivalske odre. Ob koncu marca je s skupino Nežni Dalibor prvič nastopil tudi v Sloveniji, kar dvakrat zapored v Menzi pri koritu na Metelkovi ter nato še v koprskem MKC-ju. Zlasti prvi ljubljanski koncert je predstavil neverjetno suveren, kakovosten in z energijo nabit nastop obeh, a po videnem in slišanem sodeč so Repetitor povsem prevladali in zasedli mesto glavnih nastopajočih. Preprost in udaren naboj ter rockovski in postpunkovski izraz, podkrepljen z neverjetno energijo, sta se izkazala za izjemno učinkovita in nalezljiva, čeprav zasedba nikakor ne odkriva novih glasbenih smernic. Da je osnovno polje delovanja prav nastop v živo, so več kot nazorno dokazali, saj jih publika v klubu, razgretem do vrelišča, ni hotela izpustiti z odra. S pevcem in kitaristom Borisom Vlastelico sem se pogovarjal pred prvim ljubljanskim nastopom na metelkovskem Trgu brez zgodovinskega spomina, medtem ko sta se preostali članici v zaodrju pripravljali na koncert. Nepretenciozni mladi glasbenik je razkril podrobnosti lastne zgodbe o uspehu, ustvarjalnih težnjah in splošni klimi v svoji domovini skozi oči povsem običajnega mladostnika.

Repetitor se pojavljate na prizorišču dobra tri leta. Kako se je začela vaša zgodba?

Vse skupaj se je začelo pred tremi leti. Jaz in Milena, bobnarka, sva bila sošolca v srednji šoli in tako sva začela igrati. V bistvu sva se skupaj učila igranja iz popolne ničle. Sam sem kupil kitaro, ona pa še danes nima svojih bobnov. Ano Marijo sva spoznala malce kasneje, a se je takoj vključila v skupinsko delo. Vse to se je zgodilo nekje ob koncu leta 2005.

Kdaj se je zgodil prvi večji preboj? Že leta 2007 ste igrali in zmagali na legendarnem festivalu Art and Music v Pulju.

Težko odgovorim na to vprašanje. Ne vem točno, kaj naj bi to bilo. Vsekakor je bil odločilen preskok, ko sem se začel zavedati širšega dogajanja okoli nas, prav zmaga na festivalu Art and Music. Potem so se zbudili tudi založniki v Srbiji in nam začeli ponujati pogodbe za snemanje plošče, čeprav pred tem dejansko ni bil nihče prav zainteresiran za nas. Super je bilo, ker smo se do takrat že dogovorili za sodelovanje s sedanjim založnikom. Moram pa priznati, da se je vse začelo odvijati zelo hitro in da nam je uspelo preskočiti veliko stopnic, po katerih morajo bendi običajno, to je da nekaj časa tavajo, dokler ne naredijo česa konkretnega. Ne glede na to, ali smo dobri ali ne, nam je uspelo preskočiti te različne stopnje razvoja.

Kakšen je bil medijski odziv v Srbiji na vašo zmago v Pulju?

Vsekakor dober. Takrat smo se v bistvu začeli prvič pojavljati v medijih. Morda preveč govoriva o tem, ampak to se je preprosto zgodilo in od tu dalje ne moremo več kontrolirati, kaj in kako se piše o nas. Pojavili so se, recimo, naslovi, ki nam nikakor niso bili pogodu: na primer »Srbska zmaga v Pulju« in podobno.

V zadnjem letu je izšlo zajetno število plošč mladih bendov pod pokroviteljstvom založbe Odličan hrčak. Kakšna je njena vloga v Srbiji in širše?

Do te vloge je prišlo povsem naravno kakor pri številnih stvareh v Srbiji. Pod vplivom slabih okoliščin, ki vladajo na tej sceni, ko ni bilo ničesar drugega, je Pedža, sicer organizator koncertov in vodja koncertne agencije Odličan hrčak, razširil dejavnost tudi na založništvo. Toda ni imel pogojev in infrastrukture, da bi to delal povsem sam, zato je podpisal sporazum o sodelovanju z Digimedio, popolnoma novim, profesionalnim glasbenim studiem, kjer smo snemali svoje plošče vsaj štirje bendi v tej novi seriji diskografskih izdaj. Gre za nekakšen skupen trud posameznikov, ki imajo zares dobre načrte.

Gremo h glasbi. Kdo je pri ustvarjanju najbolj vplival na vas?

Ko smo začenjali, nedvomno Ramones. Ti so nas podžgali, a zgolj to, kar je bilo pravzaprav dobro, saj jih nihče ne more povsem zvesto kopirati. To bi bilo neumno. Pomemben je bil predvsem pristop. Ni nam bilo treba povsem obvladati igranja, ni bilo treba biti natančen. Tudi dandanes so nam note ali skale povsem tuje. To je nekako glavni vpliv, kar se tiče začetnega žara. Kasneje je na nas vplivala predvsem revitalizacija garažnega rocka, ki se je najprej zgodila v ZDA in Veliki Britaniji, nato tudi pri nas. Vsekakor so nas zaznamovali še domači bendi iz devetdesetih let, konkretneje beograjska scena in skupine, kot so Jarboli, zgodnji Darkwood Dub in tako naprej. Zdaj sicer govorim v svojem imenu, ampak tu je še cela vrsta referenc. Basistka na primer zasleduje Sonic Youth. Skratka, mnogo je še zasedb, ki so nas zaznamovale. Najpomembnejše pa je, da se skupina ne zagleda v en sam vplivni bend, po možnosti iz tujine, saj potem le kopira.

Kot vidim, vam je uspelo zadržati nekatere od teh stvari. Vaša glasba je v grobem nezapletena in brezkompromisna. Kakšni so vaši teksti, lirika?

Na prvi plošči sem tekste napisal jaz, naprej pa bomo še videli. Ta album govori o koncu odraščanja, ko naenkrat ugotoviš, kaj se pravzaprav dogaja okoli tebe. V tem smislu postavlja več vprašanj, kot daje odgovorov in rešitev. Vedno začenjam pri kritiki samega sebe. To so večinoma teksti o dolgočasju, nesprejemanju, besu, frustracijah. Gre za intimne teme, ki pa nikakor niso individualne. Z njimi se lahko vsakdo poistoveti. Niso na primer tipa: Sam sedim v sobi in se pritožujem, ker imam probleme. Temu se poskušam izogibati.

Koliko se je po izdaji prvenca odprl prostor za nastope, promocijo? Kje vse koncertirate po bivši Jugoslaviji?

V tem smislu album ni veliko spremenil situacije. Morda le malo več nastopamo kot prej. Pomembno je to, da smo se vselej trudili biti predvsem koncertni bend, zato sem toliko bolj presenečen nad pozitivnim odzivom na ploščo, saj albumi pri tovrstnih skupinah po navadi zvenijo dosti slabše kot nastopi v živo. Igrali smo že skoraj povsod po bivši Jugoslaviji, danes prvič tudi v Sloveniji, na obzorju je še črnogorska premiera. Bili smo v Skopju, Zagrebu, kjer je bilo na koncertu v Ksetu okoli 400 ljudi, res je bilo odlično. Igrali smo v navezi z zasedbo Stuttgart On Line. Publika je zainteresirana, zlasti ko igramo zunaj Beograda, kar se trudimo pogosto početi. Pravzaprav smo presenečeni nad tem, koliko ljudi komaj čaka, da se nekaj zgodi.

Kateri množični mediji v Srbiji spremljajo vas in druge mlade bende? Predvidevam, da med radijskimi postajami vsekakor B92.

B92 je danes povsem komercialni radio, ki živi od reklam, medijskega prostora in poslušanosti. To ni kot, predvidevam, tukaj Radio Študent. Obstajata zgolj dve oddaji na B92, ki se ukvarjata s tovrstno domačo glasbo, Pop mašina in Standby. Res ne vem, ali se še v katerih drugih medijih dogaja kaj podobnega. Včasih nas povabijo kam v goste, potem predvajajo našo ploščo, ampak v splošnem je položaj zelo slab na tem področju, v bistvu je čedalje slabše, kar nam sploh ni všeč.

Mislim, da gre pri popolni komercializaciji medijev za nekakšen globalni zasuk.

Seveda, ampak pri nas se nikdar ni popravljala ta situacija. Na primer dve leti po padcu Miloševića so se stvari še nekoliko premikale, po umoru Đinđića pa je šlo vse k vragu.

Pojavili ste se na kompilaciji Jutro če promeniti sve in sodeč po tem je pri mladini v Srbiji navzoč zelo močan ustvarjalni zagon. Kaj se je zgodilo, da so se takšna energija, kvaliteta in kvantiteta skupin pojavile prav zdaj? Katere bende, ki jih morda ne poznamo, bi nam priporočil?

Morda gre za naključje, ampak to so večinoma beograjske zasedbe, kot so Petrol, Stuttgart On Line, Multietnička atrakcija, ki so nam po senzibilnosti morda še najbližji. Če pa pogledamo širše, je tu ogromno dobrih skupin: Nežni Dalibor, Slaptrap, Elektrolasta, Manisent i Mentalnost itd. V Beogradu trenutno deluje vsaj deset kakovostnih bendov, kar se že dolgo ni zgodilo ali pa se je, a tega ni nihče opazil. Medtem so se ljudje očitno malce prebudili, kar se je zgodilo v letih 2005 in 2006. Kaj je bilo takrat v zraku, si poskušam tudi sam razložiti. Mislim pa, da je šlo predvsem za razočaranje nad politično in družbeno situacijo. Ko so ljudje spoznali, da se stvari nikamor ne premikajo in da sprememb sploh ni, so se ponovno obrnili k ustvarjanju, kar se potem nekje akumulira. V mislih imam mlade ljudi. In res se nekaj premika v tej smeri, saj je prostora za nastope vse več, več je prostorov za vaje, studiev, kitare se dobro prodajajo, tako da lahko morda pričakujemo še več skupin. Vsaj upam.

Slišal sem že primerjavo med kompilacijo Jutro če promeniti sve in legendarno kompilacijo Paket aranžman. Govor je o nekem novem novem valu srbskih bendov.

Ne bi toliko mistificiral kakovosti te kompilacije. Ima povsem drugačen koncept kot Paket aranžman, ki je bil mnogo bolj homogena celota sorodnih zasedb. Kar se danes dogaja, je nekakšen presek vsega, kar obstaja, od nu metala do free jazza.

Ampak to – širina in raznolikost izraza – je duh trenutnega časa.

Strinjam se. Pomembno je to, da je to prva stvar po dolgem času, ki se je obrnila v to smer. Kompilacijo je izdala založba PGP, ki večinoma podpira afirmirane, poznane, največ starejše zasedbe ali kakšnega nepoznanega narodnjaka. V tem smislu ima plošča velik pomen, ker je pač prva. Pa še razprodana je, kar je precej nenavadno za diskografsko industrijo današnjega obdobja.

Kje prodajate plošče založbe Odličan hrčak? Ima ta urejeno distribucijo zunaj Srbije, recimo v Sloveniji in na Hrvaškem?

Mislim, da trenutno ne. Prodajamo samo na koncertih in prek interneta, pošte. V Slovenijo in na Hrvaško smo vedno pošiljali plošče. V Sloveniji smo jih tako prodali že kakšnih dvajset. Drugega načina seveda ni. Distribucija je največji problem.

Da, ampak tudi glasbene prodajalne so skoraj izginile. Ravnokar ste izdali album, kakšni so načrti za naprej?

Zdaj želimo čim več igrati. Sicer pa nimamo dolgoročnih načrtov, kar je nekako normalno za naše delovanje. Aprila bomo nastopili v Beogradu, a tam je še vedno premalo primernih prostorov za to. Na nekatera kultna prizorišča, kot je SKC, so se vrnili ljudje, ki so vodili to organizacijo v obdobju Miloševića. To je popolna tragedija. Lahko samo čakamo, da se odprejo novi prostori. Tudi Dom omladine je že dve leti na čakanju zaradi obnove, ki se noče in noče končati.

Kaj pa underground klubi tipa Metelkova? Takih verjetno ni v Beogradu.

Seveda ne. V Beogradu so samo lokali, ki imajo posamezne t. i. večere glasbe za določeno publiko. Tako se cele ekipe ljudi selijo iz kluba v klub, ko se dogaja kaj zanimivega. Če pa se dolgo nič ne zgodi, scena razpade. To, da ni prostorov, je res ključna težava pri nas, kar je predvsem posledica cen nepremičnin, v tem smislu je Beograd najdražji v regiji. To je popolna kraja in posledično tudi ni tovrstnih prostorov. Nemogoče je, da bi posameznik kaj premaknil, mestu pa tudi ni mar za tovrstne probleme mladih.

Možnost skvotanja ni primerna in aktualna?

Ne, to je popolnoma nemogoče, saj bi nas policija takoj vrgla na ulico. Pri nas živi ogromno Romov, ki nimajo kam in so brez vsega. Zakaj bi potem mi skvotali, si mislijo, če imamo svoja bivališča, oni pa bi ostali na cesti. Pravzaprav so Romi skvoterji, mi pa ostajamo na cesti.

Miha Colner