Letnik: 2009 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Tit Podobnik

Return To Forever

Vnovič vrnitev

Lani smo bili priče ponovni združitvi ene najbolj prepoznavnih in bistvenih fusion zasedb v zgodovini tovrstne glasbene sredine. Obsežna vnovična turneja skupine Return To Forever je zajela večino ameriških in evropskih velemest, nam najbližje pa so prišli julija, ko so se ustavili v Budimpešti in Beogradu.

Nekje v gimnazijskih letih, ko sta si me Tranova tenor in sopran dokončno prilastila, sem nekega dne iz dnevne sobe zaslišal basovsko linijo, neverjetno podobno tisti iz Johnove kompozicije Olé. Bila je le hitrejša, pospremljena s frenetičnim pospeševanjem najbolj fluidnega vseh instrumentov, fender rhodesa.

Vse skupaj se je začelo pred štirimi leti z neprepričljivim Watersovim hripanjem v londonskem Hyde Parku. Od takrat je na glasbeni sceni zavladalo pravo nostalgično vzdušje, turneje ponovno združenih glasbenikov pa si sledijo kot po tekočem traku. Če je bila na naših koncih pozornost v glavnem usmerjena na Buldožer, Niet ter v rahlo zamerljivem tonu tudi na Bijelo Dugme, so drugod po svetu v živo znova slišali imena, kot so Police, Genesis, Cream in celo Led Zeppelin. Da je podnebje za tovrstno udejstvovanje sila ugodno, pričajo razprodane dvorane in arene, odobravanje kritikov pa je vsemu skupaj še dodatno prililo olje na ogenj. Človeška čustva so pač vse preveč zlahka predmet manipulacije, samo nostalgijo pa bi ob tem lahko uvrstili še med nikoli zapolnjeno melanholijo »state of the art« in glasba se torej zdi kot najbližji približek tej zapolnitvi. Če je odigrana v živo, še toliko bolje. Vse prevečkrat zlorabljeno frazo »ah, to so bili časi« prestavi v sedanjost in poslušalca konsolidira s tukaj in zdaj, potrebo po vrnitvi pa za krajši čas postavi na stran.

Milesova elektrifikacija je jazzovsko mrežo pomenov povsem prestrukturirala. Ali pa ji vsaj dodala raven, na kateri se jazz ni več hotel imenovati jazz. Niti se ni mogel, saj je po Filles de Kilimanjaro, In A Silent Way in Bitches Brew dišal že po toliko različnih začimbah, da mu nobeno ime ni več ustrezalo. Frank Zappa se je leta 1973 ob neki, sicer dobro dokumentirani priložnosti celo pošalil: »Jazz ni mrtev, le malo čudno diši.« Iz mineštre vonjav je nato evolviralo nešteto žanrskih odvodov, ki jih ne moremo poimenovati in jih danes kar nekoliko preveč pavšalno tlačimo pod skupni imenovalec jazz fusion. V nenehno razvijajočem in spreminjajočem se glasbenem svetu pa bi sredi sedemdesetih predpona zlahka odpadla, saj so se sledi ustaljenih smernic pospešeno zabrisovale in eno bistvenih vlog pri tem je nedvomno odigrala tudi zasedba Return To Forever.

Šestdeseta so znala marsikaterega ustvarjalca religiozno zaznamovati. Če so globoke duhovne sfere nekatere jazziste vodile k najbolj svobodnjaškim ekspresijam, tega ne moremo trditi za Chicka Coreo. Po uspešnem preboju z zasedbo Milesa Davisa se je sicer odmaknil v avantgardni Circle, a na njegovo življenje je takrat začelo resno vplivati delo očeta scientološke cerkve, znanstvenofantastičnega romanopisca L. Rona Hubbarda. Po obširnem seznanjenju s piščevim delom se je odločil glasbo približati občinstvu ter ga z njo tudi neposredno nagovarjati. Za to pa je potreboval neki prevodnik ali medij, ki bi diado izvajalec-izvajano podajal v kar najbolj razumljivem jeziku. Žameten ter neprekosljivo organski zvok fender rhodesa je potreboval dopolnitev in skoraj šest oktav širok razpon mikavnega glasu Flore Purim se je za to zdel idealen. Šele prek nje je Chick prišel tudi do bobnarja in tolkalca Airta Moreire, čigar družbe se je navadil že v številčnem kolektivu Milesa Davisa. Zasedbi je dodal še znanca iz najzgodnejših newyorških dni Joeja Farrella ter takrat svežega basista Stanleyja Clarka, ki zaradi svojih predispozicij še danes velja za enega najbolj neomejenih virtuozov na tem instrumentu.

V tej postavi sta nato leta 1972 izšla albuma Return To Forever in Light As A Feather, oba sledeča Chickovim mladostnim fascinacijam nad latino ritmi. Južnoameriška kri v Airtu in Flori je godbo nežno zaokroževala. Zasedba se je tako v primerjavi z nekaterimi drugimi hibridi »Milesovih glasbenikov iz skladišča« gibala v nekoliko bolj konvencionalnih vodah, saj je, recimo, Tony Williams s svojimi Lifetime že leta 1969 žagal, od koder je nato John McLaughlin ustanovil Mahavishnu Orchestra, zaostajali pa niso niti Weather Report z Joejem Zawinulom in Waynom Shorterjem. Vseeno so najtrši progresivni trenutki morali počakati na drugo inkarnacijo Return To Forever, katere najsvetlejše trenutke je zaznamovala tudi lanska turneja.

Airto, Flora in Joe so se v iskanju lastnih zasedb konec leta 1972 poslovili in po nekaj malverzacijah svoja mesta prepustili bobnarju Stevu Gaddu ter kitaristu Billu Connorsu. Gadd se je veliko raje kot potovanju po turnejah prepuščal udobju svojega studia in bobne za album Hymn of the Seventh Galaxy je moral znova posneti hiperaktivni Lenny White, sicer še en otrok gejzirja, ki ga je ustvaril album Bitches Brew. Plošča je pomenila dokončen odmik od jazzovskih srenj in s tem premik k bolj rockovsko orientiranemu distorziranemu zvoku ter hitremu, ostro nalomljenemu ritmiziranju.

V času, ko je Zawinul že spretno manipuliral z raznimi sintetizatorji, se je Chick še vedno zvesto držal fender rhodesa. Njegova pripadnost scientološki cerkvi pa je ob nekaj glasbenih nestrinjanjih zahtevala tudi prvo žrtev − Billa Connorsa. Začasno ga je zamenjal Earl Klugh, a to ni bilo tisto, kar je Chick takrat iskal. Njegovemu okusu se je bolj prilegal vzhajajoči odličnež, komaj devetnajstletni Al di Meola. Al je ob ponudbi za delo v skupini takrat pustil šolo in dekle, se na vrat na nos podal v New York, kjer je nato s skupino nastopil v Carnegie Hallu in klasična postava se je rodila. Sledeči trije albumi so nato drug za drugim premikali zgornjo letvico virtuoznosti skupine. Where Have I Known You Before iz leta 1974 je s svojimi nenehnimi menjavami tempa in vrtoglavimi solističnimi eskapadami kvartet prikazal kot najbolj prodoren tistega časa. Lennyja je bilo treba med koncerti dobesedno upočasnjevati, da zadeva ušla iz rok. Z grammyjem nagrajeni No Mystery leto kasneje razpre še funkovske težnje Stanleyja Clarka, znova obudi špansko estetiko Chicka ter ponudi novo virtuozno predstavo di Meole.

Return To Forever so z izjemo prvenca, ki je izšel za evropski ECM, vse sledeče naslove izdajali pri založbi Polydor. Uspeh zadnjih dveh albumov jim je zagotovil mastno pogodbo pri Columbii, pod pokroviteljstvom katere je nato nastala po mnenju mnogih najbolj dovršena fusion poslastica tistega časa – Romantic Warrior. To je bila njihova zadnja in hkrati tudi najbolje prodajana skupna plošča do danes. Leta 1977 sicer izideta še Musicmagic in RTF Live, a takrat je Chick di Meolo in Whita že odpisal. Na kratko turnejo so se znova odpravili leta 1983, vendar so bila trenja premočna. Poleg tega jim Chickovo samodrštvo pri tem ni prav nič pomagalo, saj je svoja prepričanja poskušal vsiljevati tudi drugim. Usoda skupine je bila zapečatena.

Četrt stoletja je nato minilo do vnovičnega, tokrat profesionalno odmerjenega snidenja, od katerega so nedvomno največ pridobili poslušalci, ki se doživetja njihovega koncerta nikoli niti niso nadejali. Z uvodnih koncertov so prihajali mešani občutki, pojavljali so se problemi z opremo, z uigranostjo zasedbe in seveda s prevelikimi pričakovanji publike. Vendar pa je bila turneja skrbno načrtovana, saj je prve vrhunske predstave dosegla že pred prečkanjem luže. V Evropo so prišli dodobra naoljeni, kar so najbolje občutili obiskovalci koncerta v Budimpešti, zato pa je bil toliko bolj medel nastop na festivalu v San Sebastianu. V teh dneh bi morala že iziti zgoščenka s koncerta na lanskem festivalu v švicarskem Montreuxu, in če bo izdaja ujela vsaj kanček nakopičene energije, ki smo jo v duhu Budimpešte dan kasneje začutili obiskovalci koncerta v Beogradu, potem se lahko nadejamo kirurškega prikaza repertoarja njihovega ustvarjanja, podkrepljenega s čustvi. V skoraj razprodanem Sava Centru jih je s stoječimi ovacijami občinstvo namreč izlilo iz sebe že ob prihodu glasbenikov na oder. V tej maniri se je začel tudi muzikalični del, katerega preludij sta Al in Chick nedvoumno popestrila z aluzijami na nekatere kompozicije iz prvega obdobja Return To Forever, kot sta na primer Spain in v uvodnem odstavku prikrito opisana La Fiesta. Vse skupaj se je nato prelevilo v Hymn Of The Seventh Galaxy, skladbo, v kateri za razliko od večine kataloga dotične skupine po besedah Chicka ni veliko prostora za improviziranje. Vsekakor se je tokrat to izkazalo kot zelo resnično, saj se izvedba ni prav nič odmikala od originala. Nastavitve zvoka pa so jim ponagajale tudi tu. Klaviature so se lovile skozi ves uvodni del, medtem ko se je Al s preveliko intenziteto nizkih tonov na svoji električni kitari boril vse do konca koncerta. Po manjši adaptaciji jakosti se je set nadaljeval z Vulcan Worlds in Sorceress, reprezentativnima skladbama zasedbe z veliko solistično-improvizatorskimi vložki. Prvi del so primerno sklenili z epohalno, skoraj polurno izvedbo Song To The Pharoah Kings, skozi katero se je Chick med drugim poigraval tudi z električnimi tablami. Sledila sta manjši premor in menjava električnih instrumentov z akustičnimi. Če smo bili nad Return To Forever sprva navdušeni zaradi brezkompromisnosti pri uvajanju novitet in doslednosti pri kombiniranju klasičnih ter rockovsko progresivnih navdihov, edini pravi kazalnik njihovih sposobnosti tiči prav v pričujoči potezi. Vrnitev k instrumentom, s katerimi so odraščali, je razbil morebitno monotonost koncerta, hkrati pa ponudil nadroben vpogled v virtuozno igranje vsakega posameznika. Ob preigravanju akustične kompozicije No Mystery so se Al, Chick, Stanley in Lenny izmenjali tudi v dolgometražnih solističnih dialogih s publiko, ki so med slušatelji poželi nemalo vzklikov in celo vnovične stoječe ovacije. Le nekaj uvodnih tonov di Meolove Mediterranean Sundance je bilo potrebnih za huronski vzklik množice, najbolj pa je navdušil Stanley Clarke, ki se je z basom dobesedno zlil v eno. Ob Chickovem solističnem vložku sta se skozi izvedbo jazz standarda Summer Night prav potiho vključila še Lenny in Stanley ter nas s tem popeljala v čase, ko so leta 1973 kot trio nastopali v San Franciscu. Set se je tako raztegnil v prijetno odebeljeni dve uri, in kot se za takšen bend spodobi, so se poslovili z udarnim bisom. Množica pod odrom je bila do tedaj že na nogah in v pravem rockovskem vzdušju je The Duel Of The Jester And The Tyrant odmeval prav tako kot leta 1976, če ne še bolj sveže. Kljub naporni turneji z energijo niso varčevali, saj je bilo izmenjavajočih se solističnih stampedov vsepovsod polno. Stari mački so tako poskrbeli za več kot eminenten zaključek večera, spomin na katerega bo, upajmo, še lažje obuditi s pomočjo prihajajočega DVD-ja.

Glede na dobro obiskane, po večini skoraj razprodane dvorane z več tisoč sedeži, se vprašanje o ponovitvi turneje postavlja skoraj samo od sebe. Še bolj intrigantna so razmišljanja o povsem novem studijskem izdelku, ki so jih pred in med turnejo podpihovali tudi glasbeniki sami. Vendar pa so tovrstna namigovanja vsaj v zadnjem času precej potihnila. Mogoče je tako še najbolje, saj so se kot vestni izpričevalci preteklosti dodobra izkazali, na spolzkem terenu sodobnega glasbenega prostora pa je prostor za nostalgike zgolj provizoričen.

Tit Podobnik