Tremolo ali Nastopanje je lahko užitek (4.)

Pot je cilj

Priprava za nastop ne pomeni samo vadenja. Je veliko več. Je kompleksnost poti, s katerimi zaznamujemo prostor, ki nam omogoči vrhunski nastop.

Stojim na vrhu hriba. Za mano je dolg vzpon, a trud je poplačan z razkošjem, ki se odpre ob razgledu nad pokrajino. Pogled mi seže daleč do obzorja in še čez. Koliko različnih barv vidim? Koliko različnih oblik? Katere rastline objema ta pogled, katere živali prečkajo mojo horizontalo? Koliko ljudi je v tem območju in kakšne trenutke doživljajo prav zdaj? Kaj slišim, vonjam, občutim? Kakšne misli se mi porajajo? Kako se počutim? Obračam se levo, desno, se obrnem v nasprotno smer. Na vseh straneh se odpirajo novi pogledi, nove doživljajske horizontale, nekatere so morda krajše, druge spet daljše. Ko doživim vse poglede, si predstavljam celoto. Osredotočim se na izbrano točko na obzorju in si predstavljam, da zdaj stojim tam. Kakšne poglede lahko izkusim s tiste točke? Mi ponuja manj ali več doživetij, so doživetja ista, če gledam isto pokrajino z drugega zornega kota? Tako lahko po želji storim z izbranimi točkami kjer koli na obzorju.

Razsežnosti vadenja pred stikom z instrumentom

Pot do vrha hriba je že sama po sebi dolga. A bolje bomo pripravljeni nanjo, lažje jo bomo prehodili. Lačni in žejni ne moremo na pot. Prav tako ne s polnim želodcem. Primerna obutev in oblačila nas varujejo pred poškodbami in pred tem, da bi se prehladili. Pot je prijetna, če se nanjo podamo sami, lepo pa nam je tudi, če smo v družbi ljudi, s katerimi se dobro razumemo. Takšna je tudi pot do nastopa. Do trenutka, ko se priklonimo publiki, ni dovolj zgolj preigravanje/petje in piljenje posameznih zvokov, fraz in celote. Številni glasbeniki pozabljajo ali pa niti ne vedo, kako zelo je za nastop potrebna dobra kondicija – fizična in psihična. Fizično si lahko poleg vadenja instrumenta/petja nabiramo z raznimi telesnimi dejavnostmi, ob katerih je bolje ne tvegati poškodb kosti in mišičnih tkiv, ki jih potrebujemo pri igranju, ali prekomerno trenirati mišic tako, da nas potem njihova masa ovira pri igranju, katerega cilj je lep zvok. Hoja (seveda ne lagodno postopanje) je lahko že neke vrste idealna kombinacija utrjevanja fizične kondicije, ob kateri enakomerno obremenjujemo vse dele telesa, zlasti če se vzpenjamo po hribu in spuščamo v dolino. Seveda pa obstajajo tudi drugačne vrste vadbe, kot so tai či, ki gong, joga itd. ali tehnike zavedanja telesa, ki so lahko dopolnilo telesni vadbi (Feldenkraisova metoda, Grindejina tehnika, Aleksandrova tehnika). Glasbeniki ne potrebujemo gibanja le zato, da pridobivamo fizično kondicijo, temveč tudi zato, da si lahko olajšamo, zaradi boljšega počutja in posledično večje učinkovitosti pa tudi skrajšamo čas vadenja. Slednje zahteva prekomerne telesne obremenitve, ki so posledica prisilne drže, napora zaradi teže instrumenta (na primer pozavna, harmonika), ponavljanja podobnih gibov in napačne tehnike igranja. Ob tem so določene skupine mišic bolj obremenjene kot druge, zato je nujno definirati, katere so zapostavljene pri igranju, da jih potem lahko okrepimo s kompenzacijskimi vajami in telesu vrnemo naravno ravnovesje. Če tega ne počnemo redno, se lahko kaj hitro zgodi, da ob dodatnem naporu in stresu, ki ga zahteva nastopanje, telo preobremenimo toliko, da se sprva majhne bolečine stopnjujejo do poškodb in celo trajnih okvar, zaradi katerih je moralo že veliko glasbenikov (vsaj začasno) preusmeriti tok kariere. Gibanje, zlasti na svežem zraku, je priporočljivo tudi zato, ker se ob njem uravnavajo fiziološki procesi – na primer dihanje, cirkulacija krvi in limfe – kar posledično vpliva tudi na psihično sprostitev. Vendar sprostitev sama ne prinese zaželenega uspeha. Če smo utrujeni in lačni, smo bolj ranljivi in se nehote odpremo možnosti, da nas nekdo prizadene. Morda se s tem ujamemo v neprijetna emocionalna stanja, ob katerih se lahko poruši marsikaj, kar smo prej temeljito pripravljali. Zato moramo gibanje kombinirati z drugimi stvarmi (vsak jih seveda prilagaja po svoje), kot so uravnotežena prehrana in pravilno odmerjen počitek, bivanje v okolju in med ljudmi, kjer čutimo pozitivno naklonjenost temu, kar počnemo. Takšno ravnovesje fizične kondicije in psihične pripravljenosti vpliva na krepitev samozavesti, motiviranosti, pretok različnih ustvarjalnih idej postane močnejši, naravnanost k ustvarjanju, vztrajnost in potrpljenje pa so še dodatna spodbuda k učinkovitosti postavljanja in uresničevanja ciljev. Neupoštevanje zdravih meril igranja in nastopanja lahko različno vpliva na posameznike, mnoge pa je prav to pripeljalo do doživetij ali celo slave, ki jih sicer ne bi izkusili. Denimo Chopin, ki je v začetku kariere zavrnil formalno izobrazbo pri klavirskem pedagogu, kasneje pa kljub šibkemu zdravju ponočeval v zakajenih prostorih, je v tridesetih letih javno nastopil le tridesetkrat, zaslovel pa prav zaradi individualnega načina igranja. Skrjabin si je po drugi strani prizadeval, da bi postal koncertni pianist, a se je zaradi poškodbe (najverjetneje je šlo za fokalno distonijo, nekontrolirano spodvijanje prstov na roki med igranjem) moral odreči temu, zato pa je postal izjemen skladatelj.

Razsežnosti vadenja med (fizičnim in mentalnim) stikom z instrumentom

Instrument je ne glede na fizično velikost in oddaljenost glasbenika od vira zvoka (od glasilk do orgel) treba sprejeti kot orodje, ki je v sožitju z glasbenikom in v funkciji glasbe, ne pa orodje, ki se mu podrejamo. Slab, razglašen instrument, neustrezni jezički, neprimeren ustnik, slabo ožimljen lok, instrument, ki je fizično prevelik ali pretežak za tistega, ki ga igra − vse so dejavniki, ki imajo neprijetne posledice za glasbenika (od napačno prilagojene telesne drže do slabe volje). Čeprav … Rom, ki igra violino na gradu v Budimpešti, lahko z dušo, ki poje iz instrumenta, za večno zaznamuje poslušalca, četudi ne igra na stradivarko. Pianist Svjatoslav Richter, ki so ga kritiki ocenili za najboljšega interpreta dvajsetega stoletja, je, preden mu je sistem dovolil koncertirati zunaj meja takratne Sovjetske zveze, igral na vsemogočih (razglašenih, napol zapuščenih) klavirjih in pianinih, kasneje pa prisegal na yamaho, četudi večina pianistov raje igra na steinwaye.

Kako začutiti instrument kot del sebe? Pevci, ki nenehno skrbijo, ali jim bodo služile glasilke, si s tem že zapirajo pot do uspešnega nastopa, tako tudi instrumentalisti, ki ne zaupajo v kakovost instrumenta, na katerega igrajo. Še preden se lotimo vadenja, je pomemben pozitiven odnos do glasbila. Preden začnemo igrati, se prepričamo, ali smo v telesni drži, ki optimalno zadošča naravnemu fiziološkemu ravnovesju. Jaz in instrument sva eno, sva svet od njegovega središča do obzorja. Čutim dele telesa, ki se dotikajo glasbila, in njihovo popolno povezanost z njim. Vsak površinski del telesa, ki je v stiku z njim, je z mišicami, sklepi in drugimi tkivi ter fiziološkimi procesi v povezavi z drugimi deli telesa: začutim vsak prst posebej, dlan, roko do lopatice in v povezavi s hrbtom, stopalo, spodnji del noge, celo nogo, povezanost s kolki in hrbtom, ustnice, jezik, povezanost z obrazom, celotno površino glave in notranjost glave, glasilke, sapnik, grlo, vrat, povezanost vratu z glavo in trupom. Vsak del telesa, ki ima fizičen stik z instrumentom, ohranja vse napetosti, s katerimi držimo in igramo glasbilo, hkrati pa prožnost telesa omogoča, da se lahko v vsakem trenutku odlepimo od našega orodja oziroma naredimo nov gib v katero koli smer. Raziskujem, ob kakšnih gibih instrument najbolje zazveni.

Pozornost usmerim na dihanje; kako to vpliva na zvok, ki ga igram (pojem)? Kako vplivajo različna občutja? Vživim se v čustvo radosti, žalosti, strahu, jeze, vznesenosti in obenem zaigram ter prepoznavam kvalitete zvoka v povezavi z občutji. Kako vplivajo različne misli? Igram in obenem berem knjigo ali razmišljam o različnih vsebinah, ki so lahko neposredno povezane z glasbo ali pa odražajo neke čisto drugačne okoliščine. Prepoznavam kvaliteto zvoka v povezavi z mislimi.

Pustim, da gre zvok iz mene in instrumenta v prostor. Kako daleč sega v prostor? Zamislim si najbolj oddaljeno točko in si predstavljam, kako zveni tam. V prostoru so ljudje. Kako ga oni sprejemajo? Kako zvok doseže najbližjega in najbolj oddaljenega? Navzoče prosim, da opredelijo, kako jih doseže zvok.

Prepustim se glasbi, jo živim in obenem predajam naprej.

(Priporočljivo je, da vajo najprej izvedemo mentalno, kasneje še ob instrumentu. Bolj kot jo utrjujemo na začetku in dlje kot jo delamo, več rutine dobimo za začetne postopke in imamo toliko več možnosti za razvijanje poglobljenih dimenzij. Vrh hriba postane prostor, v katerem igramo. Sprva je ta prostor tisti, v katerem vadimo vsak dan, kasneje igramo ljudem, ki jim zaupamo, potem v dvorani, kjer so navzoči že prvi kritiki, nato v dvorani, ki je prežeta s spomini na izjemne koncertne dogodke. Na koncu igramo na dogodku, ki presega sanjskega. Če želimo še bolje prepoznati kvalitete zvoka, si zapišimo gib, občutje, misel, ki nas privedejo do tega zvoka, in se posnemimo.)

Se lahko kljub vsemu kaj zalomi?

Matrica našega delovanja je neizmerna, ne glede na to, ali jo gledamo skozi prizmo različnih izkustev osebnega življenja, jo razumemo v kontekstu generacij, ki nas gensko zaznamujejo, ali se čutimo zaznamovane z okoljem, v katerem živimo, oziroma njegovo kolektivno podzavestjo, se sklicujemo na trenutno konstelacijo planetov ali ob trenutku našega spočetja, rojstva ali pa najdemo vzgibe v naših preteklih življenjih. Vse je pač odvisno od osebne prepričanosti in verovanja ter od tega, ali pri delovanju izhajamo iz pozitivnih ali negativnih izkušenj ali kombiniramo oboje.

Življenje nas vedno znova postavlja pred nove naloge. Dlje kot prehodiš, bolj zahtevne postajajo. Prostor, ki ga označujem zdaj, je morda ravno tak, kakršen me čaka na obzorju. Lahko pa bo kot variacija na temo, stavek v simfoniji, čisto druga skladba ali celo druga zvrst glasbe. Pomembno je, da se zavedamo možnosti, ki jih še imamo, in se, četudi nastopa ne zaigramo, kot smo pričakovali, pomirimo z dejstvom, da je tudi nastopanje proces, ki zori z izkušnjami. Ob misli, da nas vedno znova čakajo nove možnosti, da smo še boljši, se moramo vendarle vsakič prepustiti takšnim okoliščinam, ki nam omogočijo zdaj takšen, kot da je to naša zadnja priložnost.

Damjana Zupan