Patrick Humphries

THE MANY LIVES OF TOM WAITS

Omnibus Press, 2008

Humphriesovo knjigo je kritik David Sinclair oklical za prvo biografijo Toma Waitsa, ki je kaj vredna. S tem je sicer naredil precejšnjo krivico Jacobsovi biografiji Wild Years, ki je do zdaj izšla že v dveh izdajah (prvič leta 2000 in dopolnjena 2006.) in zanjo ne moremo reči, da je količkaj slabša od pričujoče, je pa res, da je Humphriesova vredna pozornosti, saj Wild Years nekako dopolnjuje pri vpogledu v posamezna Waitsova dela. Humphries je sicer cenjen otoški glasbeni kronist, ki je podpisal precej zanimivih spisov o popularni glasbi, mu pa gre zameriti, da nalogo večkrat jemlje premalo subjektivno, pri čemer se včasih približa Davu Marshu. Sprejemanje glasbe je navsezadnje zelo osebna stvar in biografija je lahko napisana tako ali drugače, vendar pa bi od tako uglednega strokovnega peresa pričakovali manj trivialnosti. Toda po drugi strani avtor upravičeno opozarja na inovativnost in pomen Waitsovih aforizmov, s katerimi je po količini in domiselnosti že zdavnaj prekosil tudi tako brezhibno ime, kot je Bob Dylan. Zakaj se Waitsovi aforizmi v tovrstnih svetovnih antologijah ne pojavljajo pogosteje? Zanimivo vprašanje, ki je hkrati največji plus pričujoče knjige. Odgovor je verjetno povezan z mainstreamovskim rivalstvom in komolčarstvom, ki tudi v naših logih nikakor ni neznan pojav, vse prej kot to. Kdor se prej prerine, prej melje, četudi prek trupel, Waits pa tega ni počel nikoli. Drugi razlog je, da Waitsa v literarnih krogih še vedno ne jemljejo resno, četudi je opus večine klasičnih anglo-ameriških pesnikov, ki jih srečujemo na vseh fakultetah (čeprav Shakespearu, Wordsworthu, Shelleyju, Coleridgeu, Byronu ali Poeju seveda nikakor ne gre oporekati mojstrstva), prava igrača v primerjavi z njegovimi deli. Dober primer za to trditev je, denimo, pesem Pasties and a G-String. In ta nikakor ni osamljen. Od klasičnih pesniških imen se lahko z zahtevnostjo Waitsovega opusa upravičeno enači morda zgolj Alexander Pope.

V Humphriesovi knjigi je vse, kar pričakujete v knjigi o Waitsu – kako je pod mentorstvom Bonesa Howa začel snemati za Asylum, kako je sedemdeseta preživel v nekakšni hiperboemski predstavi samega sebe, kako se je na začetku osemdesetih poročil, prenehal kaditi in začel eksperimentirati pri Islandu, kako je v intervjujih kar streljal duhovite domislice in kako se nikoli ni prodajal sponzorjem ali oglaševalcem. Zmoti me malce preveč poudarjanja, kako se je pisec družil z legendo (o tem sem govoril že zgoraj). Torej če vstopate v Waitsov svet, Humphriesova knjiga nikakor ne bo odveč, a brez plošč ne bo šlo. In prosim, zgolj kakšna kompilacija še zdaleč ne bo dovolj. Če pa ste že stari znanec Toma Frosta, vam Many Lives ne bo škodila. Je zanimivo in napeto branje.

Še pripis: Jacobsovo knjigo Wild Years so že zdavnaj prevedli v hrvaščino. Torej se nikar ne izgovarjajmo na majhnost trga in na premajhno zanimanje za tovrstne izdaje pri nas. Vzroki za apatijo so drugje.

Matej Krajnc