BRUCE PENINSULA

A Mountain Is A Mouth

Bruce Trail, 2009

Glede na dosedanje trajanje bi moral vrelec razburljivih izvajalcev iz Kanade že davno presahniti. Tako kot je le nekaj let trajal gejzir na Islandiji, v Belgiji, Nemčiji. Ampak ne, v Kanadi so vrelci bolj razpršeni, niso zgoščeni le okrog enega izrazitega avtorja ali dveh, ki bi do širše prepoznavnosti posredno pomagala še drugim domačinom. Pri Constellation so odkrili dvoje relativno novih sil, Clues in Elfin Saddle, po minialbumu gre računati na kvartet Women, Bell Orchestre so prav tako objavili privlačno ploščo, ki povezuje sodobnost in t. i. resno glasbo. Potem se je od nikoder pojavil še desetčlanski kolektiv Bruce Peninsula.

Glede na razvito sceno v Kanadi bi pričakovali, da se tamkajšnji glasbeniki zlahka dokopljejo do objavljenih plošč in redno nastopajo vsaj v klubih, če ne v večjih dvoranah. Pa ni čisto tako. Bruce Peninsula so prvenec A Mountain Is A Mouth snemali v letih 2007 in 2008, in to v različnih prostorih, preurejenih v snemalni studio. Če prištejemo še dejstvo, da skupina nima trdnega članstva, se stvar še toliko bolj zaplete. Skratka, v obdobju, ko nosilce zvoka kupujemo le še zanesenjaki, se zdi početje omenjene zasedbe blizu norosti. A na koncu velja glasba na albumu. Že bežno poslušanje nam izpostavi dve posebnosti skupine. Najprej je tu namerno razglašen gospelovski zbor, daljni odmev početja bande Tra-la-la iz zavetja Silver Mt.Zion. Poleg tega v ospredje prihaja nekako skrhano, a še vedno močno petje vodje Neila Havertyja, ki bi mu ga zavidal Mark Lanegan. Spretno se izmika enoznačni opredelitvi, a ostaja predvsem predan, iskren. Torej ne skriva melanholije, ki niha med bolečino in neomajnim upanjem. Večkrat izkaže naravnost ekstatično voljo, ko se iz grlenega sopenja prelevi v kričavega izganjalca hudiča. Ko se plesu pridruži paradni boben, smo priče sprevodu verskih gorečnežev, o pripadnosti katerih rahlo dvomimo. Se še kdo spomni Motherhead Bug? Zdi se, da gre Bruce Peninsula predvsem za zunanji vtis. In s tem znajo. Previdno nas potipajo, nato pa preprosto posrkajo vase. Verjamem, da je vrstni red skladb dobro premišljen oziroma se nekatere pesmi kar prelivajo druga v drugo, zato album zveni kot celota. Ima nekaj izrazitih vrhuncev, do katerih nas člani zasedbe pripeljejo z domiselnim prepletom rockovskih in manj rockovskih instrumentov; samo naštevanje teh bi zavzelo polovico tega zapisa. A glavna draž ostaja petje, torej nekaj, pri čemer se je treba opreti predvsem na lastno zmožnost, le manjši del odpade na tehnična pomagala. Bruce Peninsula v tem smislu niso osamljeni, pojavlja se vse več skupin, ki se opirajo predvsem na večglasno petje.

Dolgotrajni proces snemanja ni zgladil njihove radoživosti, producentu Leonu Tahenyju je uspelo na trak ujeti vso živost izvedb. Kako šele mora to zveneti na koncertnem odru?!

Janez Golič