LE CHAUFFEUR EST DANS LE PRÉ

Féroce machination

Samozaložba/Mosaic Music, 2008

Pričujoči album južnofrancoske skupine je že šesti v pestri desetletni zgodovini njenega delovanja. Le nekaj dni po izidu septembra lani se je zasedba uspešno predstavila slovenskemu poslušalstvu s koncertoma v Ljubljani in Mariboru. Tam je bilo mogoče slišati veliko skladb z novega albuma, ki je za »šoferje« vračanje k njihovemu »francoskemu delovanju«. Bralstvo te revije je skupino že spoznalo v preteklih letih, a naj na kratko ponovim, da je njeno dosedanje delovanje potekalo na dveh vzporednih ravneh. Po eni strani iščejo navdih za skladbe predvsem v domačem okviru, kamor zvokom etna, jazza ter musetta dodajajo predvsem balkanske glasbene vplive, druga pa vključuje komponiranje skladb s tuareškimi glasbenimi prijatelji iz Malija; z njimi igrajo v razširjeni, obogateni zasedbi in z drugačnim repertoarjem.

Féroce machination pomeni nadgradnjo njihovega ustvarjanja, kot ga poznamo s plošče Fausto izpred petih let. V primerjavi s slednjo najnovejši album prinaša poleg značilnih vedrih instrumentalov – od valčkov s klavirsko harmoniko do balkansko začinjenih pihalnih instrumentalnih poskočnic – nekaj več elektronskih ritmičnih poudarkov, ponekod pa tudi nekoliko temačnejših zvokov. Ti se z odličnim občutkom za dramatičnost pojavljajo predvsem v skladbah z družbenokritičnimi vsebinami. Sicer se na plošči – tako kot že na Faustu – spet najde nekaj zanimivih pesmi, posvečenih legendarnim, a še premalo priznanim požrtvovalnim pokojnim osebnostim, od češkega tekača Zatopeka do velikega poznavalca Afrike, novinarja, pisatelja in humanista Kapuścińskega. Féroce machination je plošča, posvečena pozitivnim vrednotam človeštva, ki jih že zakriva prah zgodovine, dokler ob določenih trenutkih niso spet odkrite. Odlikujejo jo predvsem inovativni instrumentali, ki tvorijo večino albuma, pri petju se izmenjava polovica članov seksteta – odvisno pač od avtorstva skladb. Večina jih je izpod peres bratov Wicquart, Juliena in Manuja, ki sta pevca in pomembna člena pihalnega dela skupine. Glede na izjemno usklajeno in zrelo igranje preostalih članov, je težko izpostaviti koga izmed njih. Morda je to vseeno Thomas Ball, saj da njegova klavirska harmonika prepoznaven pečat zvoku zasedbe.

Demokratičnost pri pisanju pesmi, ko pri tem sodelujejo skoraj vsi člani skupine, poleg tega pa si izmenjujejo tudi različne vloge med igranjem, ustvarja posebno dinamiko ter svežino, ki se odražata tako v strukturi albuma kot v zvočni podobi zasedbe. Njen zadnji album pomeni pomemben košček pri širjenju poznavanja mozaika južnofrancoskih (mediteranskih) sodobnih urbanih godb pri nas – od Marseilla do Montpelliera in še dlje.

Janez Pirc