CYMBALS EAT GUITARS

Why There Are Mountains

Samozaložba, 2009

V zadnjem času se je na glasbenih blogih in kasneje še v spletnih revijah izpostavilo novo ime, naslednja velika stvar – Cymbals Eat Guitars. Priče smo razširjenemu sindromu angleške revije NME, ki ne more brez tedenskega odkritja novih rešiteljev »rock'n'rolla«. S tem da so se namnožili tako potencialni rešitelji kot dostopi do informacij. Brooklynska peterica Cymbals Eat Guitars za nenadni medijski pomp ne nosi krivde. Še posredno ne, kajti fantje so posnetke za album Why There Are Mountains, ki so ga naprej prodajali le kot »download«, založili sami in praktično brez promocije. Ta se je odvijala sama zase, prek blogov oziroma po spletnem izročilu. Z efektom snežne kepe so se pozitivne ocene širile vse do navdušenega zapisa na spletni indie bibliji pitchfork − in potem je vse lažje.

Njihova glasba je v grobem polarna, na kar kaže že zasedba. Na eni strani imamo nebrzdana mladeniča; pevec in kitarist Joseph D’Agostino je tudi avtor iskrivih besedil in večkrat prelomljenih pesmi, v razsulo mu zvesto sledi bobnar Matt Miller. Zraven so še izkušeni glasbeniki, ki so že v zgodnjih tridesetih in ki suvereno vežejo vse najstniške domislice v dovolj enovit glasbeni jezik. Ta se zagotovo napaja pri zgodnjem ameriškem indie rocku tipa Modest Mouse in Pavement, torej se polarnost kaže tudi v hitri izmenjavi udarnih delov z umirjenim, skoraj introspektivnim muziciranjem. Cymbals Eat Guitars vse izpeljejo z lahkoto izkušenih mačkov, v njihovi glasbi ni čutiti sile, muzika jih nese kar sama, in to mimo nabritih kitarskih rifov, ki nikoli ne zapadejo v trivialnost, sledi lahko gladek obrat v pripovedništvo ob komaj slišnem brkljanju po strunah, drugje pritegnejo s trobili in godali. Zdi se, da je njihov arzenal pristopov malodane neskončen, čeprav ostajajo v okvirih popa in rocka. Ob vseh obratih še vedno ostaja nit, vsaj melodičen refren, nekaj, kar pesem drži skupaj.

Skupina je že s prvencem postavila visoke standarde. Po najuspešnejših ploščah Pavement, kar pomeni v zadnjih petnajstih letih, nisem slišal albuma, ki bi združeval dober občutek za melodijo, postregel s širino pristopov in vse skupaj popeljal na visoko izvedbeno raven. Revolucija to sicer ni, ampak indie očitno še ponuja možnost močne avtorske izpovedi oziroma je Cymbals Eat Guitars iz že precej izčrpanega polja uspelo pridelati okusen pridelek. Kar se mene tiče, ima tokrat ves spletni pomp dobro podlago.

Janez Golič