VICTOR DÉMÉ

Victor Démé

Chapa Blues Records, 2008

O tem, kakšno glasbeno odkritje in s tem obogatitev ponudbe na prizorišču aktualne afriške popularne godbe je Victor Démé, pevec in kitarist iz Burkina Fasa, ste zagotovo že slišali. Njegova intrigantna življenjska zgodba še krepi to ekspresno fascinacijo nad njim ter njegov atraktiven status, kakršnega dobiva v mednarodnih glasbenih krogih. Njegov prvenec, s katerim je zavzel tudi mednarodno prizorišče, obsega izrazno bogastvo, pestrost pristopov in raznovrstnost tem. Izvedbena suverenost, pevska briljanca, polnost in kompaktnost aranžmajev pa so samo nekatere skupne kvalitete tega albuma, ki so seveda rezultat okoliščin, zaradi katerih se je vanj na najboljši možen način destilirala tridesetletna glasbena in življenjska izkušnja.

Démé je ta album posnel 2007., pri svojih 46 letih. Posnetki so nastali v manjšem, precej zasilnem, tako rekoč komunalnem studiu v Ouagadougouju, glavnem mestu Burkina Fasa, izšli pa so lani pri založbi Chapa Blues Records, ki jo je tamkajšnja lokalna glasbena srenja ustanovila prav za to. Že zaradi opisanega bi bil mednaroden uspeh, kot ga je doživel album in z njim Démé, nekaj neverjetnega. Je avtor vseh besedil in glasbe, izvajalec, občasno kitarist in predvsem pevec vseh 13 pravih skladb na njem; dva nanj uvrščena posnetka sta namreč namenjena dramaturgiji. Pesmi so stilsko, tematsko in izvedbeno raznolike, zato so pri snemanju sodelovali različni glasbeniki v različnih kombinacijah, med njimi pa po številu nastopov izstopa kitarist Issouf Diabate, ki se pojavi v več kot polovici skladb. Dve pesmi odigrata tudi v duetu, sicer pa se kombinaciji dveh kitar v drugih komadih praviloma pridružijo tolkala, v dveh celo klavir in v enem trombon. Za zadnji skladbi je Démé priredil dve tradicionalni mandinški, temu ustrezna je tudi instrumentalizacija z balafonom, n'goniji, kalabašem, koro in tradicionalno piščaljo ter seveda zborovskim petjem.

Rojen leta 1961 v Bobo Dioulassu je Démé zrasel v družini, ki je po materini strani pripadala kasti griotov, po očetovi pa prav tako starodavni kasti krojačev. Obojega se je izučil in v posameznih življenjskih obdobjih se je tudi preživljal kot krojač. Z glasbo se je srečal kot najstnik v pregnanstvu v Abidžanu v Slonokoščeni obali. Najprej je radovedno zahajal v klube, potem začel peti, in ker je po materi podedoval briljanten glas, so ga kmalu posvojile takrat znane skupine, ki so tam delovale. Leta 1988 se je poln glasbene energije vrnil v domovino, s petjem zmagal na nekaj tekmovanjih, med drugim tudi na tistem, ki so ga priredili v francoskem kulturnem centru v Bobo Dioulassu. Ravno ko je postal popularen, ga je usoda za nekaj let odrinila z glasbenega prizorišča; za vrnitev se je moral v spremenjenih okoliščinah precej potruditi. Tudi tako, da je na željo lastnikov lokalnih klubov prepeval klasike Salifa Keite in Moryja Kanteja, lastne pesmi pa je izvajal le zasebno. Leta 2005 je srečal Camille Louvel iz Ouagajungle, kolektiva, ki se je zbiral okrog istoimenskega bara v Ouagadougouju, kjer je bilo vsak teden nekaj nastopov. Tam se je spet odprla samostojna glasbena kariera in ta krog mu je ob pomoči še nekaterih drugih Francozov omogočil, da je posnel prvi album. Tako je zadnje leto in pol ena najbolj zaželenih koncertnih atrakcij in 18. maja bo s svojo štiričlansko skupino odprl tudi letošnjo Drugo godbo.

Zoran Pistotnik