Letnik: 2009 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Janez Pirc

EL HADJ N'DIAYE

Geej

Marabi, 2008

Géej je tretji mednarodno izdani album senegalskega pevca, kitarista, pisca skladb in besedil ter igralca, El Hadja N'Diayeja. Po sedemletnem premoru se je v prvi polovici lanskega leta vrnil na sceno z novim, glasbeno še kompleksnejšim izdelkom, na katerem v prvi vrsti nadaljuje ostro družbeno kritičnost v besedilih. Ob tem je album tudi posebna mešanica posodobljenega bogatega izročila različnih senegalskih regij z jazzovskimi in folkovskimi načini komponiranja in izvajanja skladb. Že po teh značilnostih je mogoče presoditi, da N'Diayeja ne moremo uvrščati med predstavnike senegalskega glasbenega mainstreama, kot sta zvrst mbalax in vse bolj popularni senegalski hip hop. El Hadj N'Diaye živi v predmestju prestolnice Dakar. Doma je skozi glasbo že dolgo poznan tudi kot družbenopolitični kritik, zaradi česar so njegove skladbe občasno naletele tudi na cenzuro in neodobravanje na tamkajšnjih radijskih postajah. Na prelomu iz osemdesetih let v devetdeseta se je proslavil tudi kot filmski igralec, ko je nastopil v dveh pomembnih filmih Ousmaneja Sembèneja, enega najbolj slavnih tamkajšnjih pisateljev in filmarjev. Géej je predvsem akustičen album, ki ga označuje njegova neplesna naravnanost. Razen nekaj izjem je poln umirjenih, precizno zaigranih skladb. Navzoča je cela vrsta glasbenikov, med katerimi je treba izpostaviti dva igralca kore; sodeč po njunem priimku Kouyaté, sta oba griota oziroma djelija. Že ob manj pozornem poslušanju lahko prepoznamo, da so kore na tem skrajnem zahodu njihovega »avtohtonega območja« nekoliko višje uglašene, kot smo navajeni tonov kor iz senegalske vzhodne sosede Malija. Medtem ko te in N'Diayejeva akustična kitara dajejo občutek vezanosti na posodobljeno lokalno izročilo, te zvočne vtise dopolnijo izraziti jazzovski pridihi poudarjenega električnega basa in nežnih lebdečih zvokov električne kitare, občasno tudi saksofona. Skupaj ustvarjajo zanimivo zvočno ravnovesje, kjer sta na eni strani nekje v zraku zvoka kore ter kitare, na drugi sta slednja prizemljena z basom in bobni. Vse skupaj na nekaj skladbah inovativno dopolnjuje še indijski tolkalec na tabli in drugih tolkalih, vse skupaj pa prekriva predirljiv vokal El Hadja N'Diayeja, v maniri prepoznavnih sodobnih senegalskih pevcev. Pesmi so skoraj v celoti zapete v wofolu, večinskem jeziku Senegala, nekaj verzov je tudi v francoščini, angleščini in celo »wofolizirani« japonščini. Že prva skladba plošče zareže v socialno-ekonomsko in politično problematiko sodobnega Senegala, v naslovni skladbi Géej oziroma morje se N'Diaye sprašuje o nevarnih nedovoljenih migracijah mladih Afričanov zaradi ekonomskih stisk proti Evropi. Nekajkrat omeni tudi pomembne (zahodno)afriške intelektualce in politične voditelje iz novejše zgodovine. Med prvimi naj omenim skladbo, posvečeno velikemu senegalskemu zgodovinarju Cheikhu Anti Diopu. Pravi biser plošče je gotovo ljubezenska balada N'guri, kjer se pokaže vsa N'Diayejeva izvajalska in emocionalna moč, slišati je namreč samo njegov glas in spremljavo kore.

Kljub izredno bogati ponudbi senegalskega sodobnega glasbenega ustvarjanja, dosegljivega zunaj te države, je zvočni sliki N'Diayejevega ustvarjanja in intelektualni orientaciji njegovih pesmi težko najti vzporednice. Morda bi se lahko občasno spomnili na njegovega rojaka, ki ima tako kot N'Diaye delno korenine v južnosenegalski regiji Casemance, Dabyja Baldeja. Géej je plošča, ki na poseben način prikazuje možnosti in potenciale organskega kombiniranja senegalskih godb s številnimi drugimi, pri tem pa skladbe sporočilno in zvočno še vedno ostajajo zveste predvsem lokalnim virom inspiracije.

Janez Pirc