BOB DYLAN

Together Through Life

Sony/Menart, 2009

Onstran tega, kar je tukaj, ni ničesar. S temi besedami Bob Dylan začenja najnovejši album Together Through Life, ki je naslednik Modern Times iz leta 2006. Avtor je tokrat večino besedil napisal z Robertom Hunterjem (Grateful Dead), s katerim je v preteklosti že sodeloval, čeprav so kritiki raztrgali ploščo Down In The Groove (1988), poslušalci pa se ji odrekli. Tokrat se je Dylan, ki je že tretjič zapored držal v rokah producentsko taktirko s psevdonimom Jack Frost, zatekel k texmexovskim zvokom in k zvokom chicaškega bluesa. Harmoniko, ki je poleg ostrih električnih kitar bistvena značilnost nove plošče, je igral David Hidalgo (Los Lobos), z mandolino in kitaro pa je na pomoč priskočil tudi heartbreaker Mike Campbell.

Osmi del serije »uradnih piratskih« izdaj je prinesel ogromno dobre glasbe in v Muski smo zapisali, da ga lahko štejemo med najboljše Dylanove dosežke. Tudi novi album ni daleč od te ugotovitve. Treba je priznati, da je nov diskografski dosežek hkrati eden njegovih najbolj zvočno presenetljivih albumov in v tem se skriva največji del privlačnosti. Trobente, denimo, ni uporabil še nikoli, če se ne motim. Na albumu jo je odigral Donny Herron. Dylanu kompromisov ni treba več sklepati, in čeprav je komercialno še vedno v vrhu (album Modern Times je postal platinast), tega pravzaprav ne potrebuje. Ustvarja glasbo, kakršno dandanes dela le še peščica umetnikov.

Deset pesmi na plošči spet precej aludira na avtorjeve korenine. Stari lisjak krade kot sraka, so zapisali v nekem časopisu ob izidu Modern Times, a to ni bila kakšna strašna ugotovitev, saj Dylan to počne že vso kariero, ampak je le potrditev dejstva, da zna iz tega vedno znova narediti nekaj svojega in presežnega. Naslov pesmi Jolene spomni na Dolly Parton iz leta 1973, naslov pesmi If You Ever Go To Houston je pobral iz verza stare Leadbellyjeve pesmi Midnight Special itn. My Wife's Home Town po štimungi obudi v spomin Howlina Wolfa. Life Is Hard, I Feel A Change Comin' On ter It's All Good so vse pesmi, ki spadajo med najboljše v Dylanovem repertoarju. Prav Life Is Hard je kriva, da je novi album sploh nastal. Dylan jo je namreč napisal za film My Own Love Story Olivierja Dahana, zatem naj bi se nove skladbe kar vrstile. V njih pa se (spet) kar vrstijo antologijske aforistične vrstice in avtorjev suh humor udarja med jimmyreedovskimi bluesovskimi toni. »Pravijo, da imam v glasu kri svoje dežele.« Jimmy Reed, Django Reinhardt, Leadbelly, Howlin' Wolf, Otis Rush, mariachiji pa tudi nekaj croonerja in countryjaša je ostalo v Dylanu na tej plošči.

Na voljo je še različica na dvojni zgoščenki s priloženim devedejem (na drugem cedeju je izbor iz Dylanovih radijskih oddaj, devede pa prinaša intervju), kupili boste lahko tudi dvojni vinil. Komaj čakam, da slišim, kako bo novi album zvenel z gramofona. Modern Times je vinil še dodatno požlahtnil.

Matej Krajnc