Letnik: 2009 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Marko Jenšterle

FMLN

Cantando por un cambio seguro

Samozaložba, 2009

FMLN

Corazon siempre a la izquierda

Samozaložba, 2009

Plošči sta iz srednjeameriškega Salvadorja, kupil sem jih na cesti v obdobju tamkajšnjih predsedniških volitev. Seveda sta presneti in ovitka sta zelo slabi barvni fotokopiji. Originalov teh izdaj ni, saj je zaradi vsebine čim bolj zaželeno množično kopiranje. Plošči sta del predvolilnega gradiva stranke FMLN, naslednice nekdanje gverilske Fronte Farabundo Marti za nacionalno osvoboditev. Na volitvah 15. marca so v Salvadorju prvič po koncu državljanske vojne (1980–1992) dobili levičarskega predsednika. Zmagal je Mauricio Funes, kandidat stranke FMLN, čeprav ne tudi njen član. Je nekdanji novinar, ki je med drugim delal za ameriško CNN, tokrat pa je z 51 odstotki glasov premagal protikandidata Rodriga Avilo iz stranke Arena, ki je dobil 48 odstotkov glasov. Tudi Arena ni nedolžna stranka. Na oblasti je bila od prvih povojnih volitev leta 1994, nastala pa je iz nekdanjih zloglasnih eskadronov smrti. Kot že nekajkrat v Latinski Ameriki se je tudi tokrat v Salvadorju pokazalo, da ima levica veliko več občutka za teatralnost volitev. Glavni salvadorski mediji so bili sicer v rokah Arene in so nenehno strašili s prihodom komunizma pod vplivom venezuelskega predsednika Huga Chaveza, levica pa jim je vračala z množičnostjo in predvsem zabavo. Večina posnetkov na ploščah je namreč prežeta s hvalnicami predsedniku Funesu, stranki FMLN, nekdanji gverili in sploh vsemu levemu v Latinski Ameriki in tudi širše po svetu. To še zdaleč ni morbidna glasba, ampak eno samo veselje nad življenjem in upanje v lepšo prihodnost. Glasbenikov, ki so bili za spremembo sistema pripravljeni zastaviti svoje verze, je pravo morje, zanimivo pa je, da so bili za partijsko zvestobo nagrajeni z anonimnostjo. Na nobeni plošči niso konkretno imenovani. Edini podatki so dovolj zgovorni naslovi skladb, na primer: Merengue de Funes, Farabundo Marti, Himno del FMLN, Mauricio in podobno. Zanimivi so stili. Pred volitvami je treba tudi z glasbo nagovoriti kar najširše volilno telo. Tako, recimo, najdemo tipično salvadorsko ljudsko glasbo, popularnejše ritme kolumbijske in mehiške cumbie ali dominikanskega merengueja, partijske himne in celo tehno, ki svoj vrhunec doseže v tehno izvedbi znane skladbe El pueblo unido, z neskončnim in z elektroniko podprtim ponavljanjem znamenitega refrena: El pueblo unido jamas sera vencido.

Posebna zgodba so predelave svetovnih hitov, ki so jim prilagodili besedila. Eden je, recimo, El costo de la vida znanega dominikanskega glasbenika Juana Luisa Guerre, drugi pa La camisa negra kolumbijskega Juanesa, ki je tokrat postal La camisa roja. Namesto črne torej rdeča srajca. Dvomim, da oba velika latinskoameriška glasbenika sploh kaj vesta o teh novih izvedbah. Avtorske pravice so v Salvadorju postranska stvar. Še posebno zanimiva je zloraba skladbe Juana Luisa Guerre, ki je v Dominikanski republiki začel snemati versko glasbo, tukaj pa ga je izkoristila levica.

Marko Jenšterle