THE FUGS

Don't Stop! Don't Stop!

Fugs Records, 2008

Ko sem v izložbi trgovine s ploščami v newyorškem Greenwich Villageu uzrl to škatlo s štirimi zgoščenkami, me je kar stisnilo pri srcu. The Fugs so zame namreč kultna skupina, čeprav so aktivno ustvarjali že pred veliko leti. Kljub temu sem bil na moč ponosen, ko sem odkril, da v New Yorku stanujemo v hotelu, ki je zraven lokala, v katerem so The Fugs leta 1965 izvedli performans The Fugs Spaghetti Death, katerega delček je mogoče slišati na prvi plošči te zbirke. Tedaj so pred koncertom skuhali ogromno skledo špagetov in jih nato skupaj s paradižnikovo mezgo metali med poslušalce. Ed Sanders se še s posebnim užitkom spominja tega, kako je krožnik špagetov vrgel v glavo Andyju Warholu, ki je sedel v prvi vrsti. Dvomim, da bo po tej zbirki posegal širok krog ljubiteljev glasbe. Gre namreč za ponovno izdajo njihove prve in druge plošče z dodatnim gradivom, ki sta v taki obliki pred leti že izšli na CD-jih. Tisto, zaradi česar je bilo treba seči v žep in odšteti dobrih 80 dolarjev, sta namreč tretja in četrta plošča, na katerih je vrsta doslej neizdanega gradiva, predvsem tistega v živo, ki pa ima vrednost le za največje fanatike. V glavnem gre za precej »neposlušljivo« glasbo, pogosto tudi slabe posnetke. Če imam doma njihovo prvo in drugo ploščo na LP-jih in nato na CD-jih, zdaj pa sem znova kupil CD-je, vendar v drugačni škatli, potem moram imeti res rad to skupino.

The Fugs so začeli delovati v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja, njihovo trdno jedro pa so sestavljali Ed Sanders, Tuli Kupferberg in Ken Weaver. Skupina deluje še danes, vendar brez Weaverja, saj se je odrekel svoji preteklosti. Ko sta ga v osemdesetih preostala dva povabila, da bi pripravili nov koncert, ga je zmotilo, ker so se že vse domenili, in to brez njega. Zelo zgovoren je tudi podatek iz njegove biografije, da je kasneje, v osemdesetih letih, za ameriško obveščevalno službo CIA delal kot prevajalec ruščine. Najbolj aktiven je še vedno Ed Sanders, saj ima legendarni Tuli Kupferberg zdaj že 86 let. Ob ustanovitvi skupine 1965. jih je štel 38, Ed Sanders je od njega mlajši kar 16 let.

Zbirka štirih plošč Don't Stop! Don't Stop! je verjetno namenjena mlajšim generacijam, toda dvomim, da bo do njih tudi prišla, saj danes praktično nihče več ne kupuje plošč oziroma so ti redki, še posebno ne tako dragih izdaj in s tako luksuzno opremo. Večina neizdanega gradiva so tudi alternativni posnetki skladb, ki so nato izšle na njihovih ploščah, ali pa delčki njihovih nastopov v živo. Enega od velikih hitov Nothing v štirih različnih koncertnih izvedbah predstavljajo kot suito iz šestdesetih.

Ed Sanders v spremni knjižici piše o številnih urah, ki jih je presedel s slušalkami na glavi ter poslušal stare magnetofonske trakove, saj najaktivnejše delovanje skupine sega v obdobje, ko še ni bilo niti kasetnih magnetofonov. Sanders ima tudi največ gradiva skupine, ki v tistih časih niti ni pomislila na to, da bo nekoč postala del glasbene zgodovine. The Fugs so bili vedno na obrobju, ampak s te pozicije so lahko najbolje opazovali, zato njihovi posnetki danes niso le glasbeni arhiv neke alternativne skupine, ampak pomembno zgodovinsko gradivo, ki lahko mlajšim generacijam odpre poglede na zgodovino ameriške družbe in svetovnega uporništva. Težava je le v tem, kako to gradivo sploh spraviti do novih generacij. Dvomim, da so drage luksuzne izdaje prava pot.

Marko Jenšterle