Letnik: 2009 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Janez Golič

JOE GIDEON and THE SHARKS

Harum Scarum

Bronzerat, 2009

Na prvi pogled naj bi šlo za skupino, ampak pod imenom The Sharks se skriva le sestra vodje Joeja Gideona. Duo torej. Joe poje, igra kitaro in bas, sestra Viva pa je deklica za ritem, skrbi za spremljevalne glasove, glavna je pri aranžmajih. Vsaj na studijskih posnetkih tej »skupini« nič ne manjka.

Joe Gideon and The Sharks sta lani ogrevala nastope Nicka Cava and The Bad Seeds in tako prišla do ušes širšega poslušalstva in posredno do prvenca Harum Scarum. Joe je po Cavu zagotovo povzel nekaj pripovedniške veščine, ugibam, da ima v domači fonoteki kar nekaj plošč Louja Reeda pa tudi Iggy Pop mu ni neznanka. Če si že izposojaš, jemlji pri najboljših. Za prvi dolgometražni poskus je njegova artikulacija na visoki ravni, saj mu sicer niti ne bi uspelo prepričljivo interpretirati besedil, ki so povzetek vsakodnevnih opažanj in izkušenj. Ja, berejo se kot dnevnik, prepoln trpkih doživetij, ki jim Joe po pravilu doda ciničen komentar. To je njegovo maščevanje, sprostitev, čustveni izliv, vse, za kar v drugem, realnem življenju skoraj ni možnosti. Interpretacija tekstov ne bi bila dovolj učinkovita brez ustrezne glasbene spremljave. Muzika je izjemno kompaktna, s trdim basom in odločnim bobnom v ospredju. Kitara dodaja bluesovski podton, podčrtuje večinoma trpke ugotovitve, duo pa zlahka uprizori rock'n'rollovski vrtinec, ko tako narekuje sporočilo v besedilih. Drugje, za ravnovesje in v dobro dinamike vsega albuma, se razpustita v umirjenih tonih, Joe pa po loureedovsko izpostavi zgolj pripoved, z veščimi zamiki med besedami in premišljenimi poudarki na posameznih zlogih. Stavil bi, da mu gledališka igra ni tuja. Pohvalno je že, da se še najde mlajši avtor rockovskih pesmi, ki največ pozornosti nameni besedilu. Ta je zasnova in razlog njegovega početja. Resda izhaja iz osebnih opažanj, a z nekaj domišljije jih zlahka prenesemo v širšo družbeno stvarnost. Že prvi verz naslovne in uvodne pesmi je tako rekoč aktualen: »Rekli so mi, sinko, najbolje je, da greš, bolje zate.« In mladi Joe je prvič okusil odpust iz službe. Civilisation je pripoved o vzgoji, odraščanju, iskanju in vrnitvi domov s spoznanjem, da se odnosi v družini po dolgih letih niso bistveno spremenili. DOL (oziroma Daughter of a Looney) je skoraj plesna in z natančnimi rockovskimi poudarki takoj pade v ušesa; je še ena oda potepanju, za spremembo napisana v tretji osebi. Katy Ray je povzetek izpovedi spremljevalne pevke skupine Eurythmics, ki še po petindvajsetih letih sanja o končni potrditvi, svojih petih minutah slave. Kar pomeni, da sta Joe Gideon and The Sharks dobro opremljena za vstop v svet blišča in bede popularne glasbe. Njun čas šele prihaja.

Janez Golič