EDDY HERRERA

Paso Firme

Premium Latin Music, 2009

Plošča je ob izidu v Dominikanski republiki doživela izjemen medijski odmev. Eddy Herrera je sicer eden tamkajšnjih največjih merenguerov, v medije pa tokrat ni prišel zaradi nekdanje slave, ampak ker je najprej poskrbel za okoli sto novinarjev, ki spremljajo glasbeno sceno. Povabil jih je na krov jahte Lady Biscayne in se z njimi zapeljal po najlepših plažah ameriškega Miamija ter okolice. Zbrali so se povabljenci iz Mehike, Paname, Venezuele, Gvatemale, Arube, Curazaa, Portorika, Dominikanske republike, ZDA in Španije. Vse naštete države samo kažejo na širok krog popularnosti ustvarjalca, ki se je z glasbo začel ukvarjati že pri devetih letih, pri petnajstih pa že zmagal na pomembnem glasbenem natečaju v rodnem mestu Santiago. Samo promocijski izlet z jahto je založbo Premium Latin Music stal približno trideset tisoč dolarjev. In to v času, ko večina konkurence zapira svoja vrata, saj danes skorajda nihče več ne kupuje plošč. Tudi najnovejši izdelek Eddyja Herrere je bil takoj zatem v celoti na voljo na različnih dominikanskih spletnih straneh. Zbrane novinarje je presenetil s tem, ko se je na odru prvič pojavil z električno kitaro, doslej je namreč le pel. To je njegova enajsta plošča. V nasprotju s številnimi drugimi dominikanskimi glasbeniki se lahko pohvali s končanimi šolami; študiral je arhitekturo, vendar se nato raje zapisal glasbi. Od leta 1984 do 1990 je kot pevec nastopal v orkestru Wilfrida Vargasa, nato pa se odločil za samostojno kariero. Prvi večji uspeh je dosegel 2000., ko je v ritmu merengueja posnel skladbo Pegame Tu Vicio, ki jo je le malo pred tem kot bachato posnel in populariziral Antony Santos. Skladba je pomenila tudi zametek sodelovanja obeh velikih glasbenikov, ki se na plošči Paso Firme pozna v skupni izvedbi skladbe Hipocritas. Kasneje je Herrera poskrbel za obratne procese. Dominikanski bachateri so v ritmu bachate začeli snemati njegove hite merengueja.

Paso Firme je plošča, pri kateri se takoj začuti, da je v ozadju odlična produkcija, saj nobena stvar ni prepuščena naključju. Za Herrero namreč že nekaj časa delajo najboljši domači producenti, avtorji in aranžerji, pa tudi sam je zelo dober avtor. Z novim izdelkom vsekakor sega proti vrhu kvalitetne dominikanske glasbe, na katerem že nekaj časa kraljuje Juan Luis Guerra, prav tako šolani glasbenik, ki se je izobraževal tudi v ZDA. Oba se ravno na tej točki razlikujeta od poplave drugih ustvarjalcev, ki so se do slave prebili iz čiste revščine in v glavnem brez osnovne izobrazbe, zato to, da so uspeli, tudi najprej pokažejo v obliki luksuznih avtomobilov in podobnih stvari. Eddy Herrera je prišel do vrha po počasnejši, a zanesljivejši poti, zato je tudi krog njegovega delovanja mednarodno veliko širši. Za Dominikance na splošno velja, da se tudi v tujini največkrat prebijejo le do centrov njihove emigracije, širša publika pa zanje ne kaže zanimanja. Herrera ima zdaj vse možnosti, da se prebije tudi iz tega geta. Tak preboj je, recimo, že zdavnaj uspel kubanskim in portoriškim glasbenikom.

Marko Jenšterle