KHALED

Liberté

AZ/Universal Music France, 2009

Prav nenavadni so občutki, ko se ob novi plošči dobro poznanega avtorja srečaš z lastno glasbeno zgodovino, ko se ti po kakšnega četrt stoletja zdi, da poslušaš njegovo najboljšo staro ploščo, zaradi katere si se takrat dodobra ogrel zanj, a jo hkrati slišiš popolnoma na novo, v bogato obnovljeni preobleki, z novimi poudarki in pomeni. Liberté je izjemno dobra plošča, zagotovo med najboljšimi stvarmi, kar jih je Khaled posnel v več kot 30-letni karieri. In takšna je v celoti – tako enotna, glasbeno in izvedbeno zbita, da ji je s tem kar nekako preprečeno, da bi se ji dogajali dramaturški presežki. Zato je sama (skorajda) en sam presežek. Kar je spet po svoje fascinantno, saj se je mojster zgolj potopil v lastno ustvarjalno zapuščino, se ponovno soočil z zgodnejšimi glasbenimi izkušnjami, da bi patini te(ga) pričaral povsem nov lesk. Plošča zveni sveže, aktualno in hkrati staro, že kar arhaično ter zato kot že ves čas (po)znano. Poleg tega spet potrjujoče jasno korespondira s sodobnostjo − avtorjevo in sodobnostjo (glasbenega) sveta, ki ga obdaja. Seveda je velik užitek spet prisluhniti plošči, ki je v celoti dobra. Zagotovo je temu botrovala avtorjeva odločitev, sicer menda po zahtevi producenta Martina Meissonierja (čigar sodelovanje pri tem albumu prav tako simbolizira Khaledov sestop k lastnim začetkom), da iz svojega obilnega in širšega raijevskega opusa izbere najboljše od dobrega ter to ustvarjalno ponovno podoživi. Cede so tako v glavnem zapolnile nove obdelave starih alžirskih uspešnic, praviloma razširjene še z zgovornimi uvodi (intri), ki povezujejo dogajanje in ga zapeljejo skozi same skladbe do polne zvočne ekstaze. Zato plošča seveda zveni kot producentova polnokrvna vrnitev h Khaledu iz alžirskega obdobja. Kar pa – kot ugotavljajo tudi drugi ocenjevalci – na srečo ni čisto res. V zvoku ter še posebno kvalitetah Khaledovega glasu pa tudi v izbiri in sosledju skladb ter njihovih aranžmajih se razkriva logika, ki se ji pozna vsa glasbenikova do zdaj prehojena pot. Kar pomeni, da »vrnitev h koreninam« ne more brez pečata, ki mu ga je zapustilo obdobje mednarodne uveljavitve od začetka devetdesetih let dalje. Izkušnja, ki mu omogoča tudi to, da se je tokrat otresel stranpoti studijskega predelovanja in koketiranja z drugimi pop idiomi, s katerimi so bili (pre)obloženi posamezni kosi njegovega opusa iz tega obdobja. Tudi zato je snemanje gradiva za ta album temeljilo na (sodobnem) godčevskem pristopu. Trdno osnovo je postavil iz dolgoletnih sodelavcev sestavljen in dobro uigran bend, ki je na način koncertnega nastopa, tj. s skupnim igranjem v studiu, v nekaj dneh posnel vse, kar je imel Khaled tokrat povedati. Pozneje dosnemanega in domiksanega je bilo primerjalno malo – najbolj opazno morda tisto, kar so naredili godalci iz Kaira. Torej ravno prav, z mero in okusom Meissonierjevega producentskega genija. Mojstrski pevec, avtor in prirejevalec, odličen izbor skladb ter navdušujoč izvajalski in producentski pristop, ki ju je zagrešila ekipa (v glavnem) starih sodelavcev. Rezultat je dvanajst žlahtnih skladb iz zapuščine alžirske popularne in manj popularne godbe.

Posebno dragocena je informacija, da repertoar tega albuma zveni prav enako prepričljivo tudi v koncertni izvedbi, saj jo zagotavlja trdno jedro ekipe, ki ga je posnela. Kar je dober obet za to, da bodo tudi nastopi tako eksplozivni, kot so bila zgodnja srečanja v živo.

Zoran Pistotnik