KTU

Quiver

Rockadillo, 2009

Projekt KTU je bil že od samega začetka nastavljen precej zvezdniško. Glasbeniki, že od prej vajeni elativov na vsakem koraku, so tudi s prvencem 8 Armed Monkey iz leta 2005 ohranili tradicijo. Štiri leta pozneje se je kvartet skrčil v trio, na albumu Quiver, njihovem prvem studijskem izdelku, pa je kljub temu še vedno moč slišati manipulacije zdaj že bivšega člana Samulija Kosminena, saj je bil med snemanjem še vedno v zasedbi. Ravno njegovi produkcijski prijemi so bili tisti, ki so iz skupine izbrskali značilno melodiko, brez katere bi jih danes veliko težje poznali. S ploščo streljajo puščice bolj neposredno, z nekaj manj ambientalnim, a toliko bolj definiranim pridihom. Iz King Crimson izposojeni Pat Mastelotto in iz iste zasedbe prebegli Trey Gunn z ostrimi kitarskimi rifi ter repetitivnim avtoritativnim bobnanjem zavzameta skoraj bojno pozicijo, nam dobro znani harmonikar Kimmo Pohjonen pa z melodičnim nanašanjem slojev glasbo približa himnam skandinavskega metala. Album se sicer začne s počasi prebujajočim uvodom, a kmalu zatem postane povsem jasna orientacija nadaljevanja. Epohalna pripoved se z značilno gradnjo dramaturgije ter distorziranimi akordi prevesi v zborovsko spremljavo, od koder preide v progresivno folkovsko obarvano eskalacijo najrazličnejših virov. Edina razpoloženjsko zadržana skladba v svojem vrhu vzklije kot mitološka borba, kar priča o konceptualno zastavljeni zgodbi albuma. Sledeča kompozicija namreč deluje kot nekakšen slavospev prvi polovici, saj se izraz v nadaljevanju čisto malo spremeni. Podobnost s King Crimson je ponekod več kot jasna, čeprav ima kvartet svoj jezik, okrog katerega zbere pester nabor raznovrstnih usedlin. Tako tudi zaključek spretno speljejo v njihovo generično okolje, katerega dobršen del so konec koncev ustvarili sami. In prav generična podstat tega okolja je tista, ki skupino potiska naprej. Konvencionalna narava harmonike z vsemi predznaki povsem ponikne, ukleščita jo samo še pretirana melodičnost in skrajno pretenciozna raba prvin nekaterih samosvojih žanrov. Slednje bi KTU lahko izpeljali v nekoliko bolj podtalni in ne tako očitni maniri, saj so tako veliko lažje tarča očitkov o pretirani konformnosti. Njihovo eksperimentiranje z zvokom namreč nikoli ni poseglo po čem radikalnem in v tem kontekstu je treba jemati tudi obravnavano ploščo. Navsezadnje gre za progresivni rock; nesreča je le ta, da danes ni več povsem jasno, kaj v glasbi pomeni izraz progresivni.

Tit Podobnik