Letnik: 2009 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

FEMI KUTI

Day By Day

Labelmaison/Wrasse, 2008

Olufela Olufemi Anikulapo Kuti, vsaj med glasbenim nasledstvom najstarejši sin legendarnega Fele Anikulapa Kutija, se je vrnil na prizorišče z odličnim studijskim albumom v svojem žanru, ki je nastajal kar nekaj časa, saj je njegova zadnja plošča Fight To Win izšla že davnega leta 2001. Pred tem je leta 1995 izdal inavguracijski izdelek brez naslova, zgolj s podpisom Femi Kuti, ki je ostal pretežno neopažen, ob sodelovanju založbe Barclay pa je leta 1998 prišel na svetlo zanj ključni Shoki Shoki. Z njim je začel uspešno mednarodno kariero.

Razen s koncerti nekako ni znal izkoristiti velikega potenciala, ki si ga je pridobil z izjemno dobro sprejetim albumom Fight To Win, saj je z njim izstopil iz očetove sence in dokazal, da je dostojen nadaljevalec glasbenega stilema, ki mu ga je zapustil oče, nikakor pa ne zgolj posnemovalec ali celo tisti, ki bi zgolj izkoriščal ugled očetovega imena. Sedem let premora je za uspešnega, prodornega, inovativnega, odmevnega avtorja preveč opazen manko. No, res je, da sta prav ta intenzivna koncertna dejavnost in dejstvo, da je okrog leta 2004 sprejel ponudbo angleške založbe Wrasse Records za sodelovanje, omogočila, da je v tem obdobju na diskografskem tržišču kljub temu obstajala ponudba njegovih izdelkov. Tako je 2004. izšel koncertni cede Africa Shrine, ki mu je naslednje leto sledila izdaja deluxe – ponatis omenjenega albuma v kombinaciji s koncertno-dokumentarnim devedejem. Hkrati je založba Wrasse ponatisnila cede Fight To Win in začela izdajati kolekcije njegovih do takrat izdanih skladb: The Best Of Femi Kuti (2004) in Femi Kuti The Definitive Collection (2007). Vzporedno je sodeloval pri projektih drugih ustvarjalcev, na primer z Rachidom Taho in Brettom Dennenom, prispeval glasbo za eno odmevnejših računalniških igric, nastopal je na istih koncertnih odrih z znanimi rockovskimi skupinami (na primer Jane's Addiction) ter sodeloval z odmevnimi ameriškimi hiphopovskimi oziroma rapovskimi izvajalci (na primer z Mosom Defom, Eryko Badu in The Roots). Zato je kljub predolgemu čakanju nanj album Day By Day padel na izjemno dobro pripravljen teren ter doživel odmeven sprejem. Četudi lahko evforične izjave o njegovi najboljši plošči do zdaj vzamemo s pridržkom, ji seveda ne moremo oporekati nespornih kvalitet. To je zagotovo do zdaj najbolj dodelan album, tako produkcijsko kot po avtorskem in izvedbenem pristopu, dramaturgiji, ravno pravšnji kombinaciji še vedno angažiranega afrobeata, pop prijemov in nadgradnji posameznih skladb s sodelovanjem dovolj znanih gostov. Izvedbeno imamo najprej opraviti z zelo močno zasedbo njegovih Positive Force, ki jo sestavljajo vrhunski nigerijski glasbeniki, dopolnjuje pa jih podmladek družine Kuti, torej že tretja generacija, kar še povečuje atraktivnost. Femijev sin Made Anikulapo Kuti namreč stopa v korak z dedom in očetom. V zasedbi igra altovski saksofon in poje, Yeni Anikulapo Kuti pa je ena od spremljevalnih pevk. Femi je tokrat vzel v roke štiri različne saksofone, trobento, stopal je za orgle in seveda odpel vse prve vokale. Ob vrsti instrumentalnih in pevskih gostov velja omeniti prispevek nigerijskega kitarista in pevca Keziaha Jonesa v dveh skladbah ter francoske pevke Camille in senegalsko-francoske pevke Julie Sarr v naslovni skladbi. Kot zanimivost naj še dodam, da se med številnim tehničnim osebjem pojavlja tudi ime Vladimir Neškovič.

Vse našteto je zbrano in zapakirano v vrhunski izdelek, ki najprej potegne, nato pa – kar zares šteje – tudi glasbeno prepriča.

Zoran Pistotnik