KYLESA

Static Tensions

Prosthetic Records/Buck Spin, 2009

V poplavi izvajalcev današnjega težkometalskega prizorišča se je zlasti v ZDA najmočneje izoblikovala specifična in radikalno odklonska scena, ki združuje hibridne, iz tesnih okvirov metalskega žanra štrleče zasedbe. Te večinoma prisegajo na skrajno monumentalen zvok, bližje surovemu stoner rocku, in kompleksnejše strukture komadov, izhajajoče iz deloma progresivnorockovske ter deloma tehnične estetike death metala. Vsi ti vplivi in smernice, ki združujejo težko godbo sedemdesetih in devetdesetih let, so v nasprotju z večino klasičnih metalurgov, ki vselej prisegajo na zlata osemdeseta, čas največjega razmaha in utemeljitve tega širokega žanra. Kylesa so sicer skupina z nekoliko drugačno preteklostjo, ki izhaja iz anarhistične, hard in crust core scene, a se je z novejšimi izdajami pridružila karavani zasedb na sledi Mastodon, Dilinger Escape Plan, Crowbar in podobnih. Kylesa prihajajo iz osrednjega predela Združenih držav, mesteca Savannah, ki ne premore močnejše glasbene in klubske scene. In prav majhna mesta z zdolgočaseno mularijo mnogokrat rojevajo perspektivne ustvarjalne presežke. Po udarnih, surovih in ideološko pogojenih začetkih je skupina pred dvema letoma zajadrala v malce bolj eksperimentalne vode, kjer se epski metalski elementi srečujejo s progresivno melodiko, psihedelično konfuznostjo, obenem pa se rade volje spušča v dir s preostanki hardcorovske brezkompromisnosti. Kylesa kombinirajo surov zvok kitare, ki se približuje t. i. stonerskemu načinu, osnovno in na posluh preprosto ritem sekcijo ter odločen izmenjujoč se vokalni prispevek. Produkcijsko je zvok namensko neprečiščen, kar se izkaže za velik korak naprej v primerjavi z zloščenimi in brezhibnimi kitarskimi rifi večine današnjih metalskih zasedb. Te skrbijo za zvočni perfekcionizem, ki pa mnogokrat ne zmore nadomestiti udarnega in predvsem idejnega manka v glasbi. T. i. sludge metal, kamor vse bolj težijo tudi Kylesa, se prav tako naslanja na reciklažo in interpretacijo nekega drugega obdobja oziroma kombinacije več le-teh v prenovljeni podobi, ki v ideološkem smislu oponira izumetničenim osemdesetim. Plošča Static Tensions je četrta studijska izdaja peterice, ki vključuje kar dve bobnarski bateriji, dve kitari in surovo basovsko podlago. Za razliko od udarnih in večinoma skrajno drvečih predhodnic je nova plošča dodobra upočasnjena in obdarjena s premišljenim valovanjem preprostega surovega rocka. Epske razsežnosti posameznih komadov se izrisujejo v konstantno razgibanem ritmu in melodičnih motivih, izvirajočih iz časov zgodnjega hard rocka tipa Black Sabbath ali Thin Lizzy. V kompleksno amorfnost se podajajo tudi same strukture komadov, ki se zavestno oddaljujejo od klišejske štiridelne razdelitve. Ob konkretnih žagajočih kitarskih in basovskih linijah ter udarjanju dvojnih bobnov pomeni svojevrstno izraznost še udejstvovanje kar treh vokalistov. Mešanje krulečih izpadov in epsko tekočih umazanih napevov se spaja z občasnimi nežnejšimi vpadi kitaristke in vokalistke Laure Pleasants, ki vnaša dodatno dinamiko v utečeno kolesje godbe. Ob naštetih referencah se skupina približuje lastnemu zvoku in izraznosti, ki je ne moremo več pripisati nobeni točno določeni subkulturi ali trdno zamejenemu žanru. V duhu trenutnega časa, mešanja vsega mogočega in reciklaže številnih obdobij so Kylesa bend multipraktik, ki spaja na videz nezdružljivo, kombinira različne impulze v glasbi in sestavlja lastni zvočni svet nekje med udarnim in melodičnim načinom. Kljub deloma ohranjenemu metalskemu izrazu in uporniški poziciji se pojavljajo v vlogi odvračanja veljavnih žanrskih parametrov in okvirov. In morda so prav oni metalurgi nove ere.

Miha Colner