NOSTALGIA 77

Sessions featuring Keith and Julie Tippett

Tru Thoughts, 2009

Benedict Lamdin je svoje poslanstvo, začrtano z Nostalgio 77, vzel nadvse resno. Zgodovina zasedbe sicer sega v leto 2004, ko je izšel studijski prvenec Songs For My Funeral, hipnotični multižanrski izdelek, katerega ime pove vse. Sledila je bolj dinamična, a še vedno med jazzom, funkom, fusionom, soulom in afrobeatom plavajoča plošča, The Garden (2005). V ta sklop ustvarjanja spada še Everything Under The Sun (2007), atmosferski ter večinoma na vokalu temelječ, skoraj mainstream nu jazz, ki najde prostor tudi na kompilaciji Saint Germain des Pres Cafe. Šele želja po koncertni ekspresiji in lovljenju duha modalne glasbe Bena Lamdina vodi k ustanovitvi zasedbe Nostalgia 77 Octet, s katero v letu 2006 izda kar tri plošče. Že njihov drugi nastop v živo je ostal digitalno zapisan pod imenom Seven’s and Eight’s, k temu so dodali še dva studijska cedeja: The Impossible Equation in Borderlands, ki je pozneje po izboru Gillesa Petersona postal celo najboljši jazzovski album leta 2006. Skupinsko raziskovanje elastičnosti in razsežnosti tovrstnega žanra, podkrepljeno s standardnimi instrumenti, se tako izkaže za všečno početje, spretno upravljanje zapuščine velikih mojstrov pa je nekoliko vprašljivo nadgradnjo doživelo še z Weapons Of Jazz Destruction (2007). Z letošnjo ploščo je Ben resnično storil korak naprej ter se obdal z družbo dveh živih legend, Keithom in Julie Tippett. Prvi je v šestdesetih pomagal soustvariti pestro glasbeno dogajanje na Otoku, kjer se je gibal okoli južnoafriške diaspore ter igral v številnih priložnostnih freejazzovskih zasedbah. Julie Tippett, v času cvetja imenovana Driscoll, pa je bržkone najbolj znana po vokalnem sodelovanju z zasedbo Briana Augerja, s katero je posnela vrsto hitov, od priredbe Let The Sunshine In do Dylanove This Wheel's On Fire. Zakonca danes v glavnem sodelujeta z mlajšimi glasbeniki ter producenti. Tako sta prek Riana Vooslooja spoznala tudi Bena Lamdina. Za nas sta konec koncev zanimiva tudi zaradi dejstva, da ju bo mogoče videti in slišati na jubilejni ediciji ljubljanskega jazzovskega festivala, kjer bosta ob podpori številne zasedbe MinAfric Orchestra nastopila z legendo južnoafriškega jazza Luisom Moholom-Moholom. Predvidoma prva v kontinuirani seriji izdaj Nostalgia 77 Sessions se torej naslanja na preizkušeno kombinacijo dveh akterjev, ob čemer je Benov producentski pečat toliko bolj očiten, saj se vsa subverzivnost plošče skriva v končnih odtenkih zvoka. Dvojec se je v zrelih letih zlahka prilagodil žanrskim preskokom. Njuna melodika ostane sveža poleg vseh močno tradicionalno obarvanih harmonij, bosse nove in celo zaključka s sodobno interpretacijo bluesa. Še posebej pride do izraza kameleonstvo saksofonista, saj ob nežnejših nastavkih spravi iz svojega instrmenta prav getzovsko toplino tona. Albumu lahko zamerimo le eno stvar. Čeprav je Juliejin glas zelo prepoznaven, tekoč in predvsem zavidljivo elastičen, ne moremo mimo lahkotnih besedil, ki nemalokrat podcenijo poslušalca. Prepevanje o shemah, poročilih in podobni vsakodnevni navlaki le stežka parira glasbenemu kontekstu ter mu ob tem pušča rahlo trivialen pečat, kar sicer kvari celoto, a lahko z nekaj volje in tekstovne nezainteresiranosti poslušalca kljub temu ostane v ozadju.

Tit Podobnik