EVAN PARKER and INGEBRIGT HAKER FLATEN

The Brewery Tap

Smalltown Superjazz, 2009

Dvojec Evan Parker in Ingebrigt Haker Flaten loči kar sedemindvajset let. Drugi se je šele rodil, ko je bil prvi že eden impozantnejših pihalcev na takratni vznikajoči evropski sceni. In če je Evan eden tistih, ki jim je uspelo predrugačiti nekatere bistvene pojme evropskega jazza, je Ingebrigt predvsem eden najvidnejših nosilcev današnjega odvoda teh muzik. O tem smo se lahko nemalokrat prepričali tudi na naših tleh, saj je z različnimi zasedbami pravzaprav naš stalen gost. Parkerja pa bomo lahko po nekajletnem premoru letos občudovali kar dvakrat, in sicer v standardni zasedbi z Alexandrom von Schlippenbachom ter Paulom Lovensom na festivalu Jazz Cerkno in v družbi vsestranskega Zlatka Kaučiča na 50. ljubljanskem jazzovskem festivalu. Obravnavani album je odlična popotnica za vzbujanje apetitov pred pestrim dogajanjem in hkrati verodostojen dokument spoja dveh generacij glasbenikov in predvsem basovsko osvežitev glede na prejšnje Parkerjeve duete z Barryjem Guyem. Četrt ure uvodnega komada nas zlahka popelje v nekaj najbolj žmohtnih, brenčečih, cvilečih, nežnih ter zavijajočih pastišev, kadar koli posnetih v medigri basa in saksofona. Z izmenjujočo se provokacijo nenehno bežita drug od drugega, nato se uskladita ter si spet (za)godeta. Parkerjeva stabilna in skozi bogato kariero konstantno visoka raven pihanja glasbo vnovič tekoče krmari prek brzic, zaradi doslednosti obeh muzikov pa izbruhi izzvenijo kot izliv nekaj desetmetrskega slapa, ki se po padcu znova ulovi v skrbno oblikovano strujo in nadaljuje pot. Vplivi se vseskozi kažejo kar sami od sebe, saj je težko preslišati osrednjo Parkerjevo vlogo v formiranju evropske improvizirane glasbe. Ob udarnem, a še vedno relativno svežem Ingebrigtu saksofonistovo kroženje mlajšemu poslušalstvu nedvomno razkriva del zgodovine in ga poziva, naj poseže po nekaterih referenčnih albumih večjih zasedb, pa naj prihajajo z naslova Globe Unity Orchestra ali katerega drugega, zaznamovanega s Parkerjevo prezenco. Slednje pride toliko bolj do izraza, ko se dvojec prepusti lahkotnemu iskanju disonančnih tonskih sosledij, s katerimi domišljijo zlahka zavedeta ter ji pritlehno ponudita občutek brezčasnosti. Pa vendar je treba vzeti tovrstne občutke s pridržkom, saj se umerjeni eksekuciji navkljub zna zgoditi, da bo The Brewery Tap le še eno izmed številnih sodelovanj velikanov tega in drugega časa, ob katerem bodo poznavalci glasbe ostali precej ravnodušni spričo za Parkerja dobro preizkušenega nastavka albuma. Kljub temu je naslov kar primeren, saj protagonista prav nič po mačehovsko ne odpirata glasbene pipice. Sicer pa − kdo v svoji impro zbirki ne bi želel videti plošče z duetom Ingebrigta Hakerja Flatna in Evana Parkerja?

Tit Podobnik