OUMOU SANGARE

Seya

World Circuit, 2009

Glede na ugled ter slavo, ki ju tako doma v Maliju kot drugod po svetu te dni uživa Oumou Sangare, je težko verjeti, da so plošče, s katerimi nas je omrežila, zdaj stare že skoraj dvajset let, letošnja Seya pa njen prvi album po dolgih trinajstih letih ustvarjalnega premora. Saj ne da bi wassouloujska ptica pevka medtem dremala na lovorikah ali stala križem rok, navsezadnje je vmes posnela nekaj filmske glasbe, za Beloved in Kirikou, pa tudi koncertirala je, toda zadnjih nekaj let se je večinoma ubadala s posli precej manj romantične narave − od preprodajanja zemljišč in gradnje hotela do reklamiranja terenskih vozil, ki nosijo njeno ime (oum sang, če koga zamika nakup landroverja kitajske izdelave). Kljub temu − ali prav zaradi tega, saj je znano, da v Afriki umetnikom, ki ne znajo unovčiti svojega talenta, hitro odklenka − Oumou Sangare še vedno suvereno gospodari na zahodnoafriški sceni. Med glasbenicami nima nobene prave tekmice. Yousou N’Dour, Baaba Maal in Salif Keita pa tako ali tako niso nikoli hodili v njen zelnik, ker jim je Oumou takšna, kakršna pač je, vsa fina in lepa, prej v dopolnilo kot v napoto. Ključ do njenega uspeha se lahko skriva samo v kakovosti glasbe in besedil. A tudi to ni povsem res. Navsezadnje je samo v Bamaku vse polno vrhunskih ustvarjalcev, ki posegajo po podedovanem izročilu veliko drznejše, kot je to počela ona na začetku glasbene poti, pa celo takrat ni bila edina. Osamljena ni bila niti takrat, ko se je potegovala za pravice žensk in ko je robantila proti poligamiji. Resnici na ljubo je edino, v čemer pevka nima para, edinstveni glas. Ves svež, krepek, zlat, doneč, zveneč in ukazovalen, a v isti sapi tudi nežen, če ne že erotičen. Mogoče bi ga bilo še najlažje opisati kot glas boginje zemlje. In nikjer ni božja moč njenega petja bolj odločilna kot na Seyi. Brez vokalnih akrobacij bi namreč glasba, vsaj v primerjavi s skladbami iz njenih prvih treh albumov, zvenela nekam povprečno, tako pa je še zmeraj izjemna. Čeprav je tudi res, da so na plošči tri pesmi − Iyo djeli, Mogo Kele in Senkele te Sira − ki jih poslušaš, ne da bi se zraven zamujal z občudovanjem njenega glasu, in to zato ker so lepe in samosvoje, polne nečesa samo bežno znanega, ki ni ne žalost ne veselje, temveč oboje hkrati. Prav te tri tudi pričajo o tem, da je Oumou s Seyo po dveh desetletjih skrbno premišljenih del naposled končala izgradnjo prijetno zaokrožene palače samo njej lastnega semitradicionalnega in semiakustičnega zvoka, v kateri bo lahko brez hujših pritiskov še vrsto let pisala lepe pesmi. Da ne bi vedela, o čem peti, pa se tudi ni bati. V rani mladosti je veliko preveč pretrpela, da bi ji lahko že v cvetu življenja zmanjkalo besed, ki to opisujejo, kaj šele tistih, ki ga zanikajo.

Sonja Porle